Živo srebro je edina tekoča kovina na površju Zemlje pri normalnih pogojih – to je pri 20 °C in tlaku 101,3kPa. Zaradi tekočega agregatnega stanja, visoke gostote, kovinskega sijaja in drugih lastnosti je bila v preteklosti zelo iskana, saj je bila nadvse uporabna v znanosti, tehniki in kulturi.

V naravi je živo srebro lahko samorodno ali pa skupaj z žveplom tvori mineral cinabarit. V Sloveniji je nahajališč živega srebra razmeroma veliko, saj večina našega ozemlja pripada širšemu območju Sredozemlja, ki je v tektonskem smislu del Alpsko – Himalajskega tektonskega loka. V preteklosti, pred več kot 200 milijoni let so skozi globoke prelome prispele močno segrete raztopine in na površju ali blizu njega izločile živo srebro in cinabarit.

Naše največje nahajališče živega srebra je v Idriji. Odkrili so ga pred več kot 500 leti. Najprej so kopali in iskali kapljice samorodnega živega srebra. Kaj kmalu pa so našli tudi rudo – mineral cinabarit. Iz njega so pridobili živo srebro tako, da so kar sredi gozdov naredili posebne kope v katere so izmenjujoče naložili rudo in les. S segrevanjem bolj ali manj zdrobljene rude so dosegli, da je živo srebro izparelo. Hlape so morali nato samo še ujeti in ohladiti, da je živo srebro kondenziralo. Kasneje so za pridobivanje živega srebra uporabljali retorte. To so posebne glinene posode, ki so jih napolnili z zdrobljeno rudo. Postavili so jih v tla in prekrili z lesom. Vsi nadaljnji postopki pridobivanja živega srebra pa so bili v pečeh in ne več v naravi.

V okolici Idrije je veliko ostankov nekdanjega žgalništva. Poleg rude so imeli dovolj lesa in vode, kar je bilo v postopku pridobivanja živega srebra odločilno. Danes, po več kot petsto letih rudarjenja, je rudnik v zapiranju, dediščina živega srebra pa je vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.