Ksiloteka je posebna oblika zbirke, v kateri so shranjene različne vrste lesa (grško »xylon« pomeni les, »theque « pa bi lahko prevedli kot shramba). Včasih so s tem pojmom označevali zbirke lesa, v katerih so bili primerki nažagani v obliki knjig, poleg lesa, pa so bili pogosto predstavljeni še drugi deli rastline. Prve ksiloteke so nastale ob koncu 17. stoletja, ko so vrste lesa predstavljali v kabinetih čudes. Kasneje so zbirke postale bolj obsežne in sistematično urejene. Danes jih ponekod uporabljajo za raziskave anatomije lesa ter njegovih fizikalnih in mehaničnih lastnosti.

Tudi Kranjski deželni muzej je nekdaj hranil bogato ksiloteko – v muzejski inventarni knjigi je navedenih kar 751 vrst domačega in tujega lesa. Ko so oktobra 1831 v Ljubljani v liceju, v nekdanjem frančiškanskem samostanu, slavnostno odprli Kranjski deželni muzej, so del te zbirke razstavili. V prvem vodniku po muzeju je zapisano: »V stekleni omari pod tretjim oknom je 108 kranjskih vrst lesa, nažaganih v obliki knjig z etiketami kot knjižnimi naslovi, zraven pa prav toliko kozarcev s semeni in fascikel z listi in cvetovi. Zbirko je posredoval zaslužni deželni guverner Schmidburg, zbral pa pl. Pinter, okrajni gozdar v Šmohorju«. Vzorci lesa so nažagani v obliki hrbtov knjig. Imena na njih so izpisana kot naslovi z zlatimi črkami: najprej nemško, latinsko, italijansko, madžarsko in šele na koncu slovensko ime. Od razstavljenih domačih 108 vrst lesa se je do danes ohranilo samo 64 primerkov.