Sesalci
Osnovni namen študijske zbirke sesalcev kot tudi drugih zooloških študijskih zbirk je, da prek primerkov in njim pripadajočih podatkov dokumentira obstoj vrst, da služi znanstvenemu preučevanju, kot referenčni material pri determinacijah in kot komparativni material. Obsežna študijska zbirka sesalcev, ki jo hranimo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, trenutno vsebuje približno 18000 študijskih primerkov oziroma inventarnih enot. Nameščena je v muzejskih depojskih prostorih v kompleksu BTC v Ljubljani. Poleg gradiva, zbranega na območju Slovenije, zbirka vključuje večje serije primerkov z območja bivše Jugoslavije in iz Turčije. Zastopan je še material iz nekaterih drugih evropskih dežel, v manjši meri tudi iz Severne Amerike in Azije. V zbirki številčno daleč prevladujejo glodavci (o. Rodentia) in sicer z več kot tremi četrtinami vseh primerkov (cca 78 odstotkov). Ježi, rovke in krti (v preteklosti združeni v red žužkojedov) so v zbirki zastopani s cca 14, netopirji s cca 5 in veliki sesalci s cca 2,5 odstotki vseh inventarnih enot.
Seznam vrst, zastopanih v študijski zbirki (avgust, 2010)
Zanimivosti iz študijske zbirke sesalcev
Glede na vrsto shranjenega gradiva oziroma na način preparacije v študijski zbirki sesalcev večino predstavlja suhi material, in sicer preparirane lobanje. Veliko je tudi prepariranih kož, v manjši meri so zastopani postkranialni skeleti primerkov. Konserviranih primerkov (v celoti shranjenih v alkoholu) jepribližno 10 odstotkov celotnega gradiva zbirke. Čeprav je slednjih malo, je tovrstni material pomemben, saj se tako v veliki meri ohrani zunanja podoba živali (oblika, obarvanost in velikost), zelo primeren je tudi za ekstrakcijo DNK – vzorcev za genetske analize. V zbirki je torej od osebkov največkrat ohranjena lobanja, za kar obstaja več razlogov. Če so lobanje pravilno preparirane, se v zbirkah ohranijo zelo dolgo časa. Lobanja je zapletena struktura in nosi veliko število znakov, ki so v veliko pomoč pri determinaciji. Na osnovi diagnostičnih znakov na lobanji in zobovju lahko namreč ločimo tudi na zunaj zelo podobne vrste sesalcev. Glede na obrabo zobovja je mogoče določiti tudi starost osebkov.
Študijska zbirka sesalcev je katalogizirana tudi digitalno. Zbirka se upravlja (poizvedbe o gradivu, izposoje, pregled zastopanosti gradiva v zbirki glede na taksonomsko pripadnost, lokalitete, vrsto ohranjenega gradiva itd.) na osnovi računalniške baze podatkov BiodivDB. Za določeno gradivo iz zbirke so v podatkovni bazi na voljo tudi digitalne fotografije, kar je po eni strani varnostni ukrep shranjevanja informacije o izjemnih in unikatnih muzealijah, po drugi pa lahko v veliki meri nadomesti potencialno rizično izposojanje materiala v raziskovalne namene.
Ptiči
Prirodoslovni muzej Slovenije hrani študijsko in razstavno zbirko ptic ter oološko zbirko.
OOLOŠKA ZBIRKA
Oološka zbirka je zapuščina dr. Janka Ponebška in datira v prvo polovico 20. stoletja. Zbirka obsega okrog 1500 jajc in je dragocen komparativni material, saj govori o favnističnih razmerah v času njenega nastajanja. Material izvira zlasti z ozemlja Slovenije, le manjši del iz drugih regij palearktike. Predvsem zaradi pomanjkanja razstavnega prostora zbirka ni razstavljena, ampak je shranjena v depojskih prostorih.
ŠTUDIJSKA ZBIRKA PTIC
Študijska zbirka obsega prek 5000 prepariranih ptičjih mehov, primerki pripadajo več kot 200 različnim ptičjim vrstam. Zbirka datira že izpred prve svetovne vojne, saj najstarejši primerek izvira iz leta 1905. Večina materiala je z ozemlja Slovenije, nekaj tudi z ozemlja bivše Jugoslavije, nekaj pa celo iz drugih predelov palearktike. Material je bil sistematično zbran predvsem med različnimi favnističnimi raziskavami, medtem ko je danes glavni dotok materiala, ki ga muzej prevzame na osnovi Uredbe o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih vrst ter veljavne evropske zakonodaje. Zbirka je shranjena v muzejskih depojskih prostorih.
RAZSTAVNA ZBIRKA PTIC
Dermoplastični preparati ptic so razstavljeni v glavnem razstavnem prostoru PMS. Zbirka vsebuje okrog 350 primerkov, ki pripadajo 235 različnim ptičjim vrstam. Zbirka, ki izvira že iz sredine 19. stoletja, se priložnostno obnavlja ter dopolnjuje z novejšim materialom, še zlasti tistim, ki ga PMS pridobi na osnovi Uredbe o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih vrst. Razstavna zbirka je predstavljena deloma po življenjskih prostorih (gozd, gore, močvirje, polje in travnik), deloma tudi po sistematiki in se uporablja ob najrazličnejših strokovnih vodstvih, tako na splošno za obiskovalce kot tudi za dijake in študente, občasno pa na posebne želje skupin potekajo strokovna vodstva na izbrano temo, spremljana celo z video projekcijo.
Plazilci in dvoživke
Herpetologija je veda o plazilcih (Reptilia) in dvoživkah (Amphibia). Prvi primerki obsežne herpetološke zbirke, ki jo hranimo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, izvirajo iz časa ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja v začetku 19. stoletja. Glavnino zbirke je po drugi svetovni vojni zbral in uredil nestor slovenske herpetologije, tedanji kustos gospod Savo Brelih. Danes zbirka obsega več kot 5800 inventarnih enot plazilcev, dvoživke pa so zastopane v manjšem številu (243). V zbirki je največ kuščaric Jadranskih otokov (družina Lacertidae), v zglednem številu pa hranimo tudi vse druge vrste plazilcev nekdanje Jugoslavije. Posebno vrednost imajo domače vrste. Prek 600 primerkov plazilcev, ujetih na ozemlju Slovenije, je nenadomestljiv vir informacij za preučevanje zoogeografije, evolucije in sistematike te zanimive živalske skupine. Zbirka zajema tudi primerke iz drugih evropskih držav, Azije in drugih delov sveta.
Ribe
Zbiranje rib za muzejsko zbirko je bilo pred letom 1945 sporadično. Živali so bile konzervirane v tekočini ali preparirane kot suhi, dermoplastični primerki. Pri preurejanju razstavnih zbirk v 50-ih letih so številne dermoplastične preparate uporabili kot razstavne eksponate, pri čemer so se etikete izgubile. S tem so primerki izgubili svoj znanstveni pomen. Leta 2004 je PMS pridobil študijsko zbirko rib dr. Mete Povž z Zavoda za ribištvo. Gre za največjo študijsko zbirko rib na ozemlju Slovenije. Vključuje predvsem material iz Slovenije in iz jadranskega porečja Hrvaške, v manjši meri pa iz Srbije, Italije in Makedonije. Material je bil zbran v letih 1981 do 2005, deloma je bil zamrznjen, v največji meri pa konzerviran v raztopini formaldehida. Avtorica zbirke je leta 2004 pričela urejati material in prelagati živali v alkohol, kar zagotavlja njihovo dolgotrajno obstojnost. Zbirka je danes v celoti urejena in katalogizirana tudi digitalno, obsega 206 inventarnih enot sladkovodnih rib s približno 5350 osebki. Večina jih pripada družini krapovcev (Cyprinidae). V študijski zbirki najdemo tudi nekaj preparanih morskih rib in ukrajinskega potočnega piškurja. Konec leta 2007 je muzej v trajno hranjenje prevzel obsežno Zoološko zbirko Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, katere del je tudi zbirka mokrih preparatov rib.
Znamenita soška postrv (Salmo marmoratus) je endemit jadranskega povodja. Je zelo ogrožena, predvsem zaradi križanja s potočno postrvjo, ki so jo ribiči za ribolovne namene naseljevali iz donavskega povodja. Intenzivno vlaganje v ribogojnicah vzrejenih soških postrvi v zgornje porečje Soče in Idrijce poteka v zadnjih dveh desetletjih. (Foto: C. Mlinar Cic)
Izposoja gradiva iz študijskih zbirk
Za raziskovalne namene je gradivo iz študijskih zbirk vretenčarjev Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS) na voljo raziskovalnim ustanovam in drugi strokovni javnosti.
Glede na predhodni dogovor z vodjem kustodiata ali s pristojnim kustosom.
Vsako izposojo gradiva iz zbirke mora odobriti pristojni kustos Kustodiata za vretenčarje. Prošnjo, s kratkim opisom namena raziskave in uporabljenih metod, je treba nasloviti na vodjo kustodiata ali kustose. Gradivo se izposoja za dobo do šestih mesecev, s pisno prošnjo pred iztekom roka izposoje je to možno tudi podaljšati. Če izposojeno gradivo ni vrnjeno pravočasno, PMS vloži prijavo pri ustrezni ustanovi. Prav tako bo zavrnjena vsaka nadaljnja izposoja gradiva, dokler gradivo ni v celoti vrnjeno PMS. Primerki, ali deli le-teh, v času izposoje brez pisnega dovoljenja PMS ne smejo biti preneseni v drugo ustanovo. Če so primerki iz zbirke navedeni v znanstveni objavi, je obvezna navedba o viru gradiva. Avtorji so naprošeni, da PMS pošljejo kopijo vsake objave o raziskavi, ki je preučevala gradivo iz zbirke. Fotografije izposojenega gradiva se lahko objavijo s pisnim dovoljenjem PMS in z obvezno navedbo o viru gradiva. Brez pisnega dovoljenja PMS je prepovedana vsaka raba gradiva v komercialne namene.
Gradivo, ki ga v danem trenutku preučujejo kustosi muzeja, začasno ni na voljo za izposojo. Tipski primerki in primerki, ki so v zbirki maloštevilčno zastopani, so na izposojo le izjemoma. Raziskovalci si to gradivo lahko ogledajo v depojskih prostorih PMS.
V času izposoje morajo biti zagotovljene ustrezne razmere za hranjenja gradiva; zavarovano mora biti pred morebitnimi mehanskimi, kemijskimi in biološkimi škodljivimi dejavniki. Skeletni material, kože in dermoplastični preparati morajo biti zavarovani pred prahom, škodljivci in vlago. Mokri preparati morajo biti shranjeni v 75- odstotnem etanolu in se jih ne sme preložiti v druge kemikalije, prav tako se takšno gradivo ne sme izsušiti, shranjeno pa mora biti v temnem prostoru. S primerkov se ne sme odstraniti etiket ali oznak, prepovedano je spreminjati kakršnekoli podatke na etiketah. Ravnanje z gradivom naj bo zaradi njegove krhkosti in občutljivosti le tega čim bolj previdno. Uporaba kakršnekoli invazivne metode (npr. odvzem vzorca tkiva za genetske raziskave) na kateremkoli primerku iz zbirke je možna samo s pisno odobritvijo PMS oziroma odgovornega kustosa. Med prevozom ali pri pošiljanju mora biti gradivo ustrezno zapakirano in varno pred mehanskimi poškodbami, vlago in prahom.