Pritisk afriške tektonske plošče na Evropo, ki je povzročil dviganje Alp, je iz morja dvignil tudi današnjo Kraško planoto. Zaradi pritiskov so se kamninske plasti gubale, lomile in marsikje naložile druga čez drugo, kar je lepo videti na območju Kraškega roba. Starejši apnenci marsikje ležijo na pozneje odloženih flišnih plasteh. Ker fliš hitreje prepereva kot apnenec, ga je voda na dvignjenih območjih izprala. Na vrhu so ostale apnenčaste stene, fliš pa prepereva naprej v mnogih žepih pod njimi. Ker se kruši, nastajajo gola melišča, ki jih voda brazda ob nalivih in na katerih se rastline težko obdržijo. Proti soncu obrnjeni stopničasti prag Krasa je dom mnogim toploljubnim rastlinam in živalim. Previsne skalne stene zaklanjajo sredozemske rastline pred burjo in varujejo gnezda ptic pred plenilci. Na skalnem robu je človek postavil celo vrsto utrdb in gradov, od katerih so večinoma ostali le skromni zidni ostanki. Grad oziroma trdnjava je stala tudi v jami pod previsno Osapsko steno, ki danes nudi užitke premnogim plezalcem.

Kras je bil kljub navidezni negostoljubnosti kamnitih tal dokaj gosto poseljen že pred prihodom Rimljanov. Naselbine so bile zaradi varnosti zgrajene na krajih, od koder je bil dober razgled. Mogočna obzidja so varovala naselja v nemirnih časih, ko je moral vsak skrbeti za lastno varnost. Gradišča so bila večinoma opuščena v času rimske zasedbe, a nedaleč od njih so zrasle nove vasi, ki živijo še danes. Ob potepanju po Krasu se ne moremo izogniti obisku skrivnostnih kamnitih grobelj razvaljenih obzidij, ki razvnemajo domišljijo. Zgradili so jih ljudje, ki so oblikovali kraško kulturno krajino in se naučili živeti na skopem svetu.

Skupaj z vodo so se pod zemljo preselile mnoge živali in se postopoma prilagodile večni temi in bornim virom hrane. Izgubile so oči in barvila, ki jih ne potrebujejo, da bi izostrile ostale čute. Rakci, pajkovci, hrošči in tudi največja, dvoživka človeška ribica, naseljujejo podzemni svet slovenskega krasa. V jamah domujejo tudi netopirji, ki s svojimi iztrebki zagotavljajo pomemben vir hranilnih snovi, ki vzdržuje jamsko favno. Ta je sicer odvisna le od vode, ki jim hranila nosi s površja.

Kraško površje se zaradi preperevanja in izpiranja stalno znižuje. Kadar se kraške vrtače znižajo vse do talnice ali vodnih tokov, jih voda poplavi ob visokem vodostaju. Nastanejo presihajoča jezera, ki imajo vodo le del leta, ko ta odteče, pa zacvetijo rastline, ki to obdobje uspešno preživijo pod vodo. Takih rastlin je malo, zato lahko občudujemo preproge istovrstnih cvetov na nekdanjem jezerskem dnu. Na Pivškem je veliko manjših presihajočih jezer pod Javorniki. Največja med njimi sta Petelinjsko in Palško jezero, na drugi strani Javornikov pa je najznamenitejše presihajoče Cerkniško jezero.

Na osrednjem Krasu površinske vode ni, saj kljub dokaj obilnim padavinam v jesenskem in pomladnem času vsa ponikne pod zemljo. Ljudje so bili zato odvisni od kapnice, ki so jo zbirali v vodnjakih, v vsaki vasi pa so imeli tudi kale, plitve kotanje z neprepustnim dnom, v katerih se je zadrževala voda, s katero se je napajala živina. Vodo iz globljih vodnih zbiralnikov, imenovanih lokve, so nekoč uporabljali celo za pitje.

Veter

Po prehodu hladne fronte nastanejo velike razlike v temperaturi zraka ob morju in na hladnih gorskih planotah. Hladen zrak je gostejši in težji od toplega, zato ga izpodrine in pade z gora čez Kras proti morju. Včasih njegovi sunki dosežejo orkanske hitrosti, zato so kraške hiše obrnjene s hrbtom proti njemu in tesno stisnjene skupaj. Domačini imajo burjo radi, saj prinese svež zrak in lepo vreme, pa tudi suši pršute, panceto, salame in druge kraške dobrote. Ko mrzel zrak, poln vodnih kapljic, zapiha s Trnovskega gozda in Nanosa v toplo dolino, se segreje in vsrka vlago. Kapljice izparijo, oblaki izpuhtijo. Kadar piha močna burja, vidimo razpotegnjene oblake na gorskih grebenih, medtem ko na Krasu sije sonce. Mrzla burja preprečuje, da bi na Krasu in ob obali rasli večji sestoji pravega sredozemskega rastlinja. Ime za burjo je preoblikovan latinski izraz borea, kar pomeni severni veter.

Sneg na Krasu redko zapade in se nikoli ne obdrži dolgo. Vsaj čez dan sonce toliko segreje tla, da se sneg stopi, ali pa ga spiha burja. Hladna burja pa močno ohladi zemljo v mrzlih zimskih nočeh. Zato ni redek žled, ki nastane, ko dež pada na mrzla tla in zamrzne, ter vse rastlinje odene v leden oklep.

Koralni grebeni v tropskem morju s svojimi koralami in raznobarvnimi ribami veljajo za višek naravne raznovrstnosti, ravno tako tropski deževni gozd, ki še vedno skriva množice neopisanih vrst živali in rastlin. Ne enega ne drugega ne premoremo v Sloveniji, a če želimo opazovati naravno raznovrstnost v vsem njenem sijaju, se lahko odpravimo na kamnite kraške travnike in zaraščajočo gmajno. Namesto koral je tu osnova prehranjevalnih verig velika raznovrstnost rastlin. Na kamnitih tleh z malo prsti uspevajo druge kot na globljih, ki se že zaraščajo z grmovjem in drevjem. Marca na Krasu prevladujejo rumeni odtenki, saj med grmovjem zacveti dren, na kamnitih pašnikih pa pritlikavi Tommasinijev petoprstnik. Med prvimi zacvetijo tudi rastline s čebulicami, korenikami ali gomolji, ki iz podzemnih zalog črpajo moč za svoje barvito cvetje. Do poletne suše morajo dokončati svoj razvoj in roditi semena za razvoj novega rodu. Drobni modri cvetovi jagodaste hrušice zacvetijo že marca. Med suho travo nekaj kasneje kimajo sramežljivi kosmatinci, ki se obračajo v tla, kot bi jih bilo sram pokazati temnovijolične cvetove pod kosmatim puhom, ki jih varuje pred pozebo. Aprila pobelijo kraško gmajno cvetoče rešeljike, ki se jim marsikje pridružijo bele narcise. Kot bi hotele družno pripraviti iluzijo zasnežene pokrajine, ki jo pozimi tu le redko doživimo. Za prvomajske praznike navadno cvetijo ilirske perunike, nekaj kasneje pa okrog grmovja svojo lepoto razkazujejo rožnati cvetovi jesenčka. Da najdemo gorsko logarico, moramo imeti srečo, saj je ta sorodnica močvirskega tulipana redka. Marsikatera trata posrebri, ko se sončna svetloba ujame v puhaste rese trave bodalice. Najbolj pa nas vzradosti, ko za grmom uzremo velike rdeče cvetove potonik.

Rastline so hrana množici neverjetno raznolikih žuželk, od kobilic, hroščev in gosenic, ki jih obgrizujejo, do čebel, ki z njimi živijo v sožitju. Žuželke so hrana plazilcem, predvsem kraški kuščarici, žabam in pticam. Nekatere ptice, ki so drugod že skoraj izginile zaradi spreminjanja okolja, ki ga povzroča sodobno kmetijstvo, so na Krasu še vedno pogoste.

Velika raznovrstnost življenja na Krasu je posledica njegove lege na robu sredozemskega sveta. Sredozemlje je z vrstami najbogatejši del Evrope in ena izmed vročih točk življenjske raznovrstnosti na svetu. V tako imenovanih vročih točkah najdemo največ endemičnih, samosvojih rastlinskih in živalskih vrst, torej največji delež naravne raznovrstnosti. Raznolika geološka zgodovina sredozemskega prostora in dejstvo, da so v njem našle zatočišče mnoge vrste med hladnimi ledenimi dobami, sta vzroka za naglo evolucijo življenjskih oblik v tem prostoru. Na Krasu najdemo zahodno- in vzhodnomediteranske vrste, saj leži na meji teh dveh favnističnih regij. Leži tudi na stičišču sredozemskega in celinskega sveta, zato ga naseljujejo prebivalci obeh. Nekoč v preteklosti je gotovo obstajala tudi vez z vzhodnoevropskimi stepami, na kar kaže navzočnost nekaterih vrst. Mozaično prepletanje travniških in gozdnih združb dodatno bogati prostor, saj ga naseljujejo tako travniške kot gozdne vrste. Prav trenutek, ko travnik prepustimo razvoju in s tem zaraščanju, postane najbolj gostoljuben večini rastlin in živali.