Baron Jožef Kalasanc Erberg (1771–1843) je v Ljubljani delal v službi deželnih stanov, na Dunaju pa je bil vzgojitelj prestolonaslednika. Bil je kulturni zgodovinar, zbiratelj starin in umetnin ter ljubiteljski naravoslovec iz kroga Žige Zoisa (1747–1819). Na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani je uredil pravi botanični vrt s preko 7000 rastlinami, v paviljonu pa je razstavil svoje umetnine, etnološko in tehnološko zbirko ter naravoslovne predmete (ptice, minerale in herbarije).

Eden od prvih izrazov za zbirke posušenih rastlin je bil hortus siccus oz. »posušeni vrt«. Prvi herbariji so nastali v 16. stoletju, ko  je to omogočil napredek v razvoju izdelave papirja. Sprva so bili v obliki herbarijskih knjig, šele v 18. stoletju so jih izdelovali kot zbirke ločenih pol in takrat se je zanje uveljavila beseda herbarij. Lastniki herbarijev niso bili samo botaniki, pač pa tudi aristokrati, ki so zbirali rastline predvsem za svoje naravoslovne kabinete.

Prirodoslovni muzej Slovenije hrani dva herbarija v obliki knjige, ki sta bila v lasti barona Jožefa Kalasanca Erberga. “Dolski herbarij” (Herbarium vivum Lustthalense) je zbirka v knjigi, visoki 47 cm in široki 32 cm. Na vsaki strani je prilepljena samo ena posušena rastlina, katere ime je zapisano v latinščini. Dodane so pripombe v nemškem jeziku, seveda v gotici. Knjiga ima 135 listov. Zaključuje se z abecednim katalogom vrst.

V “herbariju z vazami« je na prvi strani podpis Jožefa Kalasanca Erberga, sledi seznam vrst, ki navaja 100 strani, na katerih je pritrjenih 389 rastlin. Te so v herbariju poimenovane še s predlinnéjevskimi imeni, dodana so tudi imena v nemščini. Rastline so okrašene z rumenimi in rdečimi vazami.