Opuščeni glažuti na notranjskih Javornikih

Za več informacij pošljite e-mail na naslov ajda.schmidt@guest.arnes.si. Po otvoritvi razstave se bo spletna stran še dopolnjevala.

Splošno o Dolenjski in Jezerski glažuti
Na izletu ob Cerkniškem jezeru sva ob pomoči domačinov našli ostanke dveh glažut. Po zgodovinskih virih je raziskana samo mlajša Jezerska, ki je obratovala med leti 1816 – 1845, starejša, Dolenjska glažuta, ki je obratovala približno med leti 1775 in 1800, pa še to ne. Bistveno za najino raziskovalno nalogo je bilo, da ne ene ne druge še nihče ni raziskoval in opisal na samem nahajališču. To sva naredili midve.

Popisali sva ustno izročilo, sami glažuti pa izmerili in raziskali. Našli sva črepinje izdelkov in polizdelkov, stekleno žlindro, dele talilnega lonca in tudi nekaj nepoškodovanih predmetov, ki so več kot dvesto let čakali na naju!

Svoje ugotovitve in najdbe sva primerjali z literaturo, mnenji strokovnjakov in z ohranjenim domnevnim izdelkom ene od glažut, z lestencem v cerkvi sv. Petra v Dolenjem jezeru. Tako sva prišli do zaključka, da sta obe glažuti, v literaturi imenovani tudi cerkniški steklarni, bili tipični gozdni glažuti. Lestenec v Dolenjem jezeru je lahko z ene ali druge glažute.

Najina pomembna ugotovitev in predlog je tudi, da bi morali obe glažuti zaščititi, še raziskati in urediti kot muzej na prostem, saj sta očitno najbolje ohranjeni glažuti v Sloveniji, če ne v Evropi. Kakorkoli, sta fenomen kulturne dediščine.

Dolenjska glažuta nekdaj
Edini dokument, ki jo omenja, je star zapis naravoslovca Baltazarja Hacqueta, ki je živel v časih, ko je obratovala. Midve sva ga zasledili v članku dr. Valenčiča, ki je Hacqueta citiral kot svoj edini vir podatkov.

Dolenjsko glažuto je ustanovil neki trgovec iz Trsta, ker pa mu posel ni šel, je glažuta, kot vrsta drugih manjših obratov, tudi ta bliskovito menjala lastnike. V njenih najboljših časih je bilo na glažuti toliko ljudi, da je imela kar dva duhovnika – ljudje so namreč kar stanovali tam v lesenih hiškah in imeli družine. Ker so se te glažute selile, ko so pokurile zalogo drv – to je ponavadi bilo približno na 20 let – se jim ni splačalo postavljati kakšnih resnejših zgradb. Edini zidan objekt, ki smo ga našli na Dolenjski glažuti, so ostanki vodnjaka. Domačin Brkinav Janez iz Dolenjega jezera nama je povedal zgodbico, ki prehaja iz roda v rod in opisuje žalostni konec nekoč uspešne glažute:

… Ko se je bil zadnji gospodar peljal iz doline in jo zadnjič pogledal, je izstopil iz kočije, snel klobuk in rekel: »Adijo, dolinca! Pa pol miljona goldinarjev si mi vzela!«. In ko je odšel, je vse razpadlo …

Dolenjska glažuta danes
V zdaj prav lepo zaraslem smrekovo-bukovem gozdu je sicer veliko sprehajalcev, slišati je tudi strele lovcev, velika večina pa verjetno niti ne ve, mimo česa hodi.

Če je današnja kamnita ograja nekoč predstavljala meje glažute, potem lahko rečeva, da se je glažuta razprostirala na približno 100 krat 150 metrih. Verjetno je vsak mojster imel svojo delavnico, saj črepinje niso raztresene enakomerno po celem gozdu, ampak ležijo po tleh v nekakšnih »otočkih«. Tudi sicer sva našli na enem koncu gozda več talilnih loncev, na drugem več barvastih črepinjic, na tretjem več steklene žlindre … Vse zgleda tako, kakor da so tudi lokacijsko imeli zelo skrbno ločene funkcije posameznega postopka ali faze. Nama se je tistega popoldneva zdelo, da sva odkrili vsa stekelca tega sveta – ko sva črepinjice doma čistili, vzklikom ni bilo konca.

Jezerska glažuta nekdaj
Jezersko glažuto je ustanovil Sigismund pl. Pagliaruzzi, takratni lastnik Cekinovega gradu v Ljubljani. Stala je na kraju, nekoč imenovanem Kobilji dol, merila je 1502 kvadratna sežnja. Kot se vidi iz zemljiške mape, jo je sestavljalo 14 lesenih poslopij.

Obratovati je pričela leta 1816. Kakor sklepamo po številu zaposlenih steklarjev (najbrž brez pomočnikov), je imela leta 1828 le eno peč z največ osmimi lonci. Talilnih peči danes ni mogoče najti, saj so bile zgrajene iz opek, ki so bile v uporabi izpostavljene hudi vročini – zato so postajale sipke.

Pagliaruzzijeva steklarna je izdelovala vzboklo steklo in steklene plošče (šipe). Steklene plošče je prodajala v Italijo, Grčijo, deloma tudi drugam v inozemstvo ali celo v Ameriko (!), saj je bila že nekakšen zgodnji industrijski obrat, čeprav še ne klasična manufaktura. Tudi je manj uporabljal pepeliko, ampak bolj sodo, za razliko od pravih gozdnih glažut, katerih steklo je bolj krhko in nečisto (rjavkasto, zelenkasto, sivkasto …), ravno zaradi pepelike. Pagliaruzzi je imel veliko bolj čisto steklo.

V steklarni zaposleni steklarji so bili v začetku s Češke in Štajerske. V vseh trideset letih obstoja steklarne so v matičnih registrih cerkniške župnije vpisani le trije slovenski steklarji. Zaradi izčrpanih zalog lesa je v prvih mesecih leta 1845 Jezerska glažuta, včasih imenovana tudi cerkniška steklarna, morala prenehati obratovati.

Jezerska glažuta danes
Značilna kraška kotanja, polna kopriv, je na prvi pogled zgledala kot mnoge druge naokoli, ko pa sva malce pobrskali po zemlji, prepleteni s koreninicami in črvi, sva našli polno predmetkov, ki so kazali na to, da sva verjetno naleteli na odlagališče ponesrečenih izdelkov in odpadnega materiala. Že na površju so ležale zelo lepe črepinjice. Seveda sva se na začetku zapodili v nabiranje vsega, kar nama je prišlo pod roke, po nekaj urah pa sva pobirali le še zelo posebne izdelke. Na poti nazaj smo se malce izgubili, kakor se rado zgodi po težko prehodnih gozdovih in k avtu smo se prebijali skozi pravi pragozd kopriv. Je razpadlo steklo odlično gnojilo za koprive ali je narava hotela obvarovati pred radovednimi očmi skrivnost, ki jo je varovala že 200 let?

O razstavi
V veliki vitrini so razstavljene najprej tipične surovine gozdne glažute – apnenec, roženec, les – ki sva jih našli v neposredni okolici, potem pa ostanki talilnega lonca, steklena žlindra in primerki več vrst stekla.

V manjših vitrinah so razstavljeni primerki črepinj, ki sva jih ob pomoči strokovnjakov lahko določili. Najpogostejši so vratovi in dna steklenic, pa tudi kozarcev in vrčkov ter nog kelihov. Nekaj je nepoškodovanih izdelkov, ki sva jih bili najbolj veseli: stekleni zamaški in okrasek. Zanimivi so tudi predmeti, ki pričajo o načinu takratnega življenja: kovani žeblji, kovinski zamašek stekleničke, kovinski ustnik steklarske pipe, koščki keramike, celo zob merjasca.