Razstava Narava Slovenije: Alpe bo odprta od 10. marca 2006 do konca septembra 2007. Muzej je odprt od 10. do 18. ure, v četrtek od 10. do 20. ure. Najava skupin: (01) 241 09 62 (Ljerka Trampuž).
Rdeča nit razstave je spoznanje, da, tako kot v vesolju, tudi na našem planetu nič ni stalno.
Pred več kot desetimi milijardami let je ob veliki eksploziji nastalo vesolje. Vse od takrat se širi z veliko hitrostjo. Kosi kamnin, ki so bili po velikih eksplozijah razpršeni po vesolju, so se združevali in nastajati so začeli planeti, med njimi tudi Zemlja. Ob tem se je sprostilo ogromno energije in zametek našega planeta se je raztalil. Gostejša talina je potonila v jedro, manj gosta talina se je zbrala pri površini. Ob ohlajanju se je izoblikovala lupinasta zgradba z jedrom, ovojem jedra, plaščem in skorjo. Pri razpadu radioaktivnih prvin v jedru se še vedno sprošča veliko toplote. Segreti deli globoko iz notranjosti Zemlje se dvigujejo proti skorji, kar povzroča nenehno kroženje snovi v njenem plašču in premikanja skorje. V vročih točkah, kjer dvigovanje snovi iz Zemljinega plašča pritiska na njeno skorjo, se le-ta guba in lomi. To povzroča dvigovanje gorovij, potrese in vulkanske izbruhe. Na Zemlji je danes več kot 50.000 delujočih vulkanov, vsak dan pa tla zatrese povprečno 35 potresov.
Notranjim ali endogenim silam Zemlje že od nastanka prve trdne Zemljine skorje nasprotujejo zunanje ali eksogene sile, ki površino nenehno preoblikujejo v procesih preperevanja, erozije in denudacije. Moč jim dajeta Sonce in Zemljina gravitacija z učinkovanjem zraka, vode in ledu. Posledica neprestanega boja endogenih in eksogenih sil je oblikovanost površja ali relief, kakor ga vidimo. Ko se bo nekoč Zemljin toplotni stroj ustavil, bodo eksogene sile dokončno zmagale. Gorovja bodo izginila in cel planet bo sčasoma preplavilo plitvo morje. Monotono pokrajino bodo občasno razgibali le še udarci meteoritov.
Vremenske ujme in orkanski vetrovi, suša in pozeba pa ne preoblikujejo le narave, ampak krojijo tudi usodo mnogih ljudi.
Tudi življenje na Zemlji se nenehno spreminja. V zadnjih treh in pol milijardah let je v nešteto poskusih Narave nastalo mnogo novih vrst, mnogo jih je izumrlo. Razvile so se številne oblike življenja, od drobnih mikroorganizmov, do raznolikih rastlin in živali. Različne prilagoditve so živim bitjem omogočile, da so zasedla skorajda vsak košček našega planeta. Izoblikovale so se kot posledica mutacij, slučajnih sprememb v genske zapisu, in naravnega izbora – nenehnega boja za preživetje, v katerem obstanejo le osebki z najugodnejšimi lastnostmi. Med živim in neživim svetom se je vzpostavilo naravno ravnotežje, ki ga vzdržujejo številni zapleteni procesi. Vanje pa je v zadnjem času korenito posegla ena izmed vrst – misleči človek.
Po industrijski revoluciji v 18. stoletju, je število prebivalcev začelo strmo naraščati. V 20. stoletje smo vstopili z 1,6 milijardami Zemljanov in ga zaključili z dobrimi šestimi milijardami. Tehnološki razvoj nam je omogočil učinkovito izkoriščanje naravnih virov in povzročil onesnaženje, ki že dosega globalne razsežnosti. Klub črnogledim napovedim o prihodnosti človeštva v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pa se poraja upanje, da bomo v prihodnosti našli ravnovesje z okoljem. Rast človeške populacije se počasi umirja, dozorelo pa je tudi spoznanje, da potrebujemo oboje: gospodarski razvoj in zdravo okolje. Mednarodna skupnost si je zadala jasen cilj: človeštvo mora najti takšne poti razvoja, ki bodo zadovoljile njegove trenutne potrebe, a ne bodo ogrožale potreb prihodnjih generacij. Imenovali so ga trajnostni razvoj. Skrb za trajnostno rabo naravnih virov tako postaja bistvena odgovornost celotne svetovne družbe.
