Na razstavnem hodniku sta na ogled dve veliki vitrini s številnimi prelepimi in zanimivo oblikovanimi hišicami polžev in lupinami školjk. To je del zbirke, ki jo je grof Franc Hohenwart, kot predsednik muzejskega kuratorija, leta1831 podaril kranjskemu Deželnemu muzeju. Obsega okrog 5000 primerkov z vsega sveta in je poleg Zoisove zbirke mineralov ena temeljnih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Mehkužci so obsežna skupina nečlenarjev, v katero uvrščamo hitone, polže, skafopode ali zobate polžke, školjke in glavonožce. Danes živi na svetu okrog 128.000 vrst mehkužcev, od tega kakšnih 105.000 vrst polžev in približno 20.000 vrst školjk.
Na razširjenost mehkužcev vplivajo podnebje, temperatura, morski tokovi, globina vode, slanost, sestava tal, način razmnoževanja in drugo. Posamezne sorodne vrste živijo na različnih zoogeografskih območjih. V Hohenwartovi zbirki je največ primerkov iz indopacifiškega območja.
Čeprav so prav vsi razstavljeni primerki vredni pozornosti, naj opozorimo na lupini nautilusa ali indijskega brodnika, Nautilus pampilius. Indijski brodnik je danes edini živeči glavonožec z zunanjo lupino. Brodnikovi sorodniki so že izumrli amoniti pa tudi še živeči in vsem dobro znani lignji, sipe in hobotnice. Indijski brodnik živi v Indijskem oceanu. Školjko veliko bisernico, Pinctada maxima, so nekdaj nabirali zaradi čudovitih biserov in biserne matice. Ponekod so jo zato skoraj iztrebili. Danes školjke gojijo, predvsem na Japonskem, v ujetništvu in jih umetno spodbujajo, da tvorijo bisere. Ob tem naj omenimo, da biser lahko nastane pri vsaki školjki, ki ima dovolj razvito biserovino. Kadar med njeni lupini zaide tujek – kamenček ali jajčece kakšnega zajedavca – ga školjka obda z biserovino. Tako je znani slovenski naravoslovec in zbiratelj leta 1864 v nekem potoku pri Borovnici našel sladkovodno školjko škržka z biserom. Biseri pa niso izjema niti pri ostrigah, klapavicah in pokrovačah.
Omenimo naj še hišice polžev iz skupine porcelank, Cypraeidae. So rjavo-belo pisane in porcelanastega videza. Zadnji, največji zavoj prekriva vse druge. Ko je porcelanka še živa, to lepo hišico prekriva plašč, na katerem je vse polno bradavičastih, prstastih in trnastih izrastkov. Ta plašč izloča porcelanasto snov. Med zbiralci so porcelanke že od nekdaj zelo iskane, nekatere manjše vrste, imenovane kavri, pa so ljudje nekoč uporabljali kot denar. Štiri vrste porcelank živijo tudi v Jadranskem morju.
Foto: David Kunc
Z biserno matico so opremljene tudi hišice polžev, imenovanih morska ušesa, Haliotidae, ki po obliki res spominjajo na človeško uho. Morska ušesa živijo prisesana na skale, vodo pa izmenjujejo skoz luknjice na usločeni strani hišice. Njihovo meso je zelo okusno. Na Japonskem živi vrsta, ki lahko zraste tako velika, da en sam primerek zadošča za obrok manjši družini. Vendar pa mnogim vrstam zaradi pretiranega nabiranja grozi izumrtje. V Jadranskem morju živi predstavnik morskega ušesa, imenovan Petrovo uho ali uho svetega Petra. Vendar je to majhen polž, ki živi v skalnem obrežnem pasu. Pojavlja se le posamezno in v prehrani ljudi ne igra pomembne vloge.
Za več informacij poglejte še Zbirke nevretenčarjev – Zgodovinske zbirke.
