Aprila v ljubljanskem parku Tivoli zacveti “rastlina, ki je iz ljubljanske gomoljaste zvezdice postala evropska gomoljčica”, kot je zapisal prof. Wraber. Rastlino je v bližini Tivolskega gradu med letoma 1762 in 1763 nabral avstrijski botanik Franc Ksaver Wulfen, ki je nekaj časa poučeval na ljubljanskem liceju. Nanjo je pozabil in jo šele čez četrt stoletja opisal kot novo vrsto  – gomoljasto zvezdico (Stellaria bulbosa). Šele sredi 20. stoletja so botaniki ugotovili, da je zvezdica bolj podobna vzhodnoazijskemu rodu Pseudostellaria in edino evropsko vrsto tega rodu poimenovali evropska gomoljčica (Pseudostellaria europaea).

Pritlikava breza (Betula nana) je arktično alpinska vrsta, ki v Srednji Evropi uspeva samo na nizkih in visokih barjih. Čeprav pri nas breze poznamo kot visoka drevesa z belo skorjo, pa je pritlikava breza majhen grmiček z rjavkasto skorjo. Vrsta je v preteklosti uspevala tudi na Malem polju pri Velem polju v Julijskih Alpah, kar dokazuje 150 let star herbarijski primerek Jurija Dollinerja (1794-1872), ki ga hranimo v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Nekoč naj bi del Malega polja poraščalo visoko barje, a so pastirji šoto verjetno porezali, s tem pa uničili tudi rastišče pritlikave breze. Danes je v Sloveniji izumrla.

Več o Juriju Dollinerju in drugih pomembnih botanikih si preberite v članku dr. Nade Praprotnik.

Bretonski naravoslovec Balthasar Hacquet (1739/40-1815) je kot rudniški kirurg in porodničar delal v Idriji, kasneje pa se je preselil v Ljubljano, kjer je poučeval na Mediko-kirurškem liceju in babiški šoli ter se spoprijateljil z Žigo Zoisom (1747-1819). Na svojih naravoslovnih izletih je zbiral tudi rastline za herbarij, ki ga je ob svojem odhodu iz Ljubljane podaril Žigovemu mlajšemu bratu Karlu. Kot del zapuščine bratov Zois je Hacquetov herbarij postal del prvih zbirk Kranjskega deželnega muzeja in se do danes ohranil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Hacquet se je že leta 1777 poskusil povzpeti na vrh Triglava in izmeriti njegovo višino. To mu ni uspelo in prišel je samo do Malega Triglava. Na najvišji vrh tedanje Kranjske naj bi se povzpel v letih 1779 in 1782, a nekateri o tem dvomijo. Na svojih ekskurzijah v okolici Triglava je opazil in nabral rastline, ki mu še niso bile poznane. Nekatere je leta 1782 opisal in narisal v svojem delu Kranjske alpske rastline (»Plantae alpinae Carniolicae«), kjer piše o 12 po njegovem mnenju znanosti še neznanih rastlinskih vrstah iz kranjskih Alp in Istre.

V omenjenem delu je po Triglavu poimenoval kar 4 vrste: triglavski jajčar (Leontodon terglouensis), triglavski svišč (Gentiana terglouensis), triglavski petoprstnik (Potentilla terglouensis) in triglavsko spominčico (Myosotis terglouensis).

Za triglavski jajčar je Hacquet zapisal: »Raste na gori Triglav, kjer ta postaja leden(a), tukaj pa seveda na vlažnih krajih, dobi pa se tudi v okoliških Alpah.« (prevod Wraber T., 1990). Za klasično nahajališče vrste veljajo Ledine na južnem pobočju Triglava pod planinskih domom Planika. Avstrijski botanik Anton Kerner je leta 1881 ugotovil, da gre dejansko za vrsto dimka in obdržal vrstno ime. Tako je danes veljavno ime vrste triglavski dimek (Crepis terglouensis). V Sloveniji ima potrjena nahajališča v Julijskih Alpah in Karavankah (Stol).

Triglavski svišč (Gentiana terglouensis) je bila res nova, še neopisana vrsta in Hacquetovo strokovno poimenovanje vrste je ostalo do danes. Zapisal je, da uspeva na pobočjih Triglava in v bohinjskih Alpah. Triglavski svišč je jugovzhodnoalpska vrsta, ki je razširjena od Dolomitov (Južna Tirolska) do Kamniških Alp v Sloveniji.

Triglavsko »spominčico« je Hacquet našel na pobočju Triglava in jo po njem imenoval. V delu Kranjske alpske rastline je narobe zapisal, da je plod te vrste glavica, ki se odpira s štirimi loputami. Danes je veljavno ime te vrste triglavska neboglasnica (Eritrichium nanum). V Sloveniji uspeva v Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alpah in v Karavankah.