Sesalci

Kopenski sesalci prebivajo v najrazličnejših habitatih: na odprtih travnatih območjih, v skalnatem svetu, puščavah, gosti podrasti, drevesnih krošnjah, rovih pod zemljo, v tleh si izkopljejo le zatočišča itd.

Prirodoslovni muzej Slovenije izhaja neposredno iz leta 1821 ustanovljenega Kranjskega deželnega muzeja, kjer je kot prvi kustos služboval Henrik Freyer (v letih 1832 – 1853). Na našem ozemlju je prvi sistematično zbiral vretenčarje, zbirka pa mu je bila osnova za pripravo Favne na Kranjskem živečih sesalcev, ptičev, plazilcev in rib (Ljubljana 1842), ki je temeljno delo za poznavanje naših vretenčarjev. Navedel je 50 vrst sesalcev (»dojivne shivali«), pri nekaterih od njih je navedel podatke o habitatu ali celo konkretna nahajališča. Freyer je živali prepariral kot dermoplastične preparate, namenjene razstavljanju. Od Freyerjeve zbirke sesalcev sta se do danes ohranila le dva dermoplastična preparata avtohtonega risa, ki pa sta brez ustrezne dokumentacije. Poleg razstavnih zbirk sesalcev so se v drugi polovici 19. stoletja po svetu začele pojavljati tudi študijske zbirke sesalcev. V teh zbirkah sta od posameznega osebka shranjeni predvsem lobanja in koža, namenjene pa so znanstvenemu preučevanju gradiva in so nenadomestljiv referenčni vir. Pri nas takrat do ustanavljanja študijskih zbirk ni prišlo in je na področju zbiranja in preučevanja sesalcev za dolgo časa zavladalo mrtvilo. V obdobju med svetovnima vojnama so na slovenskem ozemlju zbirali sesalce večinoma tuji naravoslovci, redki domači pa so material pošiljali muzejem v tujini. Prirodoslovni muzej Slovenije v svoji študijski zbirki sesalcev hrani nekaj lobanj divjadi, ki jih je takrat zbiral S. Bevk. V muzeju sta se v povojnem obdobju s preučevanjem sesalcev začasno ukvarjala S. Brelih in J. Gregori. (Povzeto po: Sesalci Slovenije, B. Kryštufek, 1991). Leta 1978 je z intenzivnim terenskim zbiranjem sesalcev pričel B. Kryštufek. Plod njegovega zbiranja in sodelovanja muzejskih sodelavcev ter zoologov iz Slovenije in držav na ozemlju bivše Jugoslavije, je bogata študijska zbirka sesalcev. Zbirka vključuje tudi material, ki je bil zbran pred letom 1978, od katerega najstarejši primerki datirajo v začetek 20. stoletja. Na osnovi preučevanja in dela v zbirki je med drugim izšla tudi knjiga B. Kryštufka Sesalci Slovenije (1991), deloma pa je na osnovi študijske zbirke nastal Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije (Kryštufek in Janžekovič, 1999). To kaže na pomen zbirke za temeljne naravoslovne raziskave slovenskega ozemlja. S pomočjo gradiva iz študijske zbirke sesalcev PMS so nastale številne diplomske in magistrske naloge, objave v domačih in tujih strokovnih revijah, material iz zbirke se je uporabljal tudi pri projektu vzpostavitve omrežij Natura 2000. V zadnjih nekaj letih se zbirka intenzivno ureja glede na taksonomsko pripadnost in geografsko območje, katalogizira se tudi digitalno, gradivo za zbirko muzej pridobiva tudi zaradi sprejete zakonodaje o ogroženih živalskih vrstah.

Oglašanje sesalcev

Po videzu sta bobru podobni še dve, vodnemu okolju dobro prilagojeni vrsti glodavcev, nutrija in pižmovka. Ljudje ju pogosto zamenjujejo z bobrom, prepoznavanje je težje predvsem pri plavanju. Se pa od bobra že na prvi pogled razlikujeta po telesni velikosti in obliki repa. Pižmovka (Ondatra zibethicus) je precej manjša in lažja kot bober, tehta največ do 1,5 kilograma, trup z glavo meri do 350 mm. Med prsti zadnjih nog nima plavalne kožice, stopala ima obrasla s plavalnimi ščetinami. Nutrija (Myocastor coypus) tehta do 10 kilogramov, v dolžino pa meri do 635 mm. Za razliko od bobra, ki ima plavalno kožico razprto med vsemi petimi prsti zadnjih nog, je nutrija med palcem in kazalcem nima. Ima v prerezu ovalen rep medtem ko je pri pižmovki bočno, pri bobru pa hrbtno – trebušno sploščen.

Nutrija izvira iz Južne, pižmovka pa iz Severne Amerike, obe vrsti pa je človek zaradi kakovostnega krzna zanesel v Evropo. V preteklosti so na farmah gojili nutrije tudi pri nas. Vzrejali so več barvnih različkov nutrij, med drugim belične. Iz ujetništva pobegle živali so ponekod osnovale prosto živeče populacije.

• V zgodovinskem času je bil bober v Sloveniji splošno razširjen.
• Človek ga je v 17. – 18. stoletju iztrebil.
• Leta 1992 je M. Jež (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor) sprožil pobudo za ponovno naselitev bobra v Slovenijo,
• vendar zaradi pomanjkanja sredstev ni zaživela.
  V letih 1996 do 1998 je Gozdarska fakulteta Univerze v Zagrebu v hrvaško Posavino naselila 85 bobrov, odlovljenih na Bavarskem.
• Kot posledica naselitev na Hrvaškem, se je leta 1998 bober po naravni poti naselil v Slovenijo.
• Pri nas se je najprej pojavil na Krki in Radulji in je na tem območju od leta 1998 naprej stalno prisoten. V letu 2002 se je naselil na Dobličici
• v Beli Krajini, pozimi 2003/2004 pa na zgornji Krki. V zadnjih letih se je pojavil še na Muri in Sotli (2005) ter na Dravi (2006).
  V Sloveniji je bober v začetni fazi kolonizacije. Pri nas živeči bobri predstavljajo obrobje hrvaške populacije.

• V Habitatni direktivi, ki je za Slovenijo zavezujoča, je bober uvrščen v dodatka II in IV. Ministrstvo za okolje in prostor je vrsti dolžno zagotoviti ugodne možnosti za njen dolgoročni obstoj, med drugim tudi prek vzpostavitve območij Natura 2000.Temeljne biološke in ekološke zahteve bobra glede habitata so:Voda mora biti prisotna celo leto. Globoka mora biti najmanj 0,5 m, po možnosti širša od 2 m in s stalno gladino. Ugoden življenjski prostor so stoječa vodna telesa (jezera, ribniki) z razgibano topografijo (manjši otoki, zalivi, zamočvirjeni rokavi). To nudi bobru boljšo prehransko osnovo in mu omogoča razviti sistem več manjših teritorijev.
• Lesna ali zeliščna vegetacija mora biti prisotna celo leto. Hrana mora biti razpoložljiva blizu brežine (do 6 m) in manj kot 400 m od brloga. Najpomembnejša drevesa so vrbe in trepetlika. Primerni so še topol, breza, leska, češnja in hrasti. Bezga bober ne uživa.
• Habitat mora biti z vodnimi potmi povezan z drugimi ustreznimi habitati, kar omogoča selitve mladičev in preseljevanje kolonije v primeru porabe prehranske osnove.
• Habitat naj bo po možnosti v zavarovanem območju.Izhodišča strategije za dolgoročno ohranjanje bobra v Sloveniji so:Bober je v ekosistemu ključna vrsta, ki s svojo dejavnostjo vzdržuje in uravnava vodni sistem in mokrišča.
  Bobrova prisotnost in dejavnost zvišujeta ekosistemsko in vrstno diverziteto.
  V Sloveniji se bober nahaja v začetni fazi kolonizacije. Hitrega povečanja populacije ne moremo pričakovati. Rekolonizacija Slovenije bo počasen proces. V tej fazi je treba omogočiti vsaki družini, da se ustali in realizira razmnoževalni potencial.

Kot pregovorno zvita, lisica nastopa v številnih svetovnih in tudi slovenskih pripovedkah, basnih, pravljicah in pesmih. Kljub tej priljubljenosti, pa ji človek ne prizanaša. Že stoletja jo preganja in lovi, nekdaj predvsem zaradi njenega kožuha in kot »škodljivca«, v zadnjih desetletjih pa kot prenašalko stekline. Da je zelo koristna žival, saj uravnava populacijo glodavcev in »pospravlja« mrhovino in bolne živali, pa se vse prevečkrat pozabi.