V Sloveniji živi 22 avtohtonih vrst plazilcev in 1 neavtohtona vrsta (želva vrste Trachemys scripta, kamor spadata rdečevratka in rumenovratka).

V slovenskem morju lahko vidimo tudi glavato kareto (Caretta caretta), ki pa se pri nas ne razmnožuje.

Delitev v Sloveniji živečih plazilcev (povzeto po Ključu za določanje vretenčarjev Slovenije, Kryštufek & Janžekovič, 1999):

  • 1. red (ordo): želve (Testudines)
  • 1.1. družina (familia): morske želve (Cheloniidae)
  • 1.2. družina (familia): sklednice (Emydidae)
  • 2. red (ordo): luskarji (Squamata):
  • 2.1. podred (subordo): kuščarji (Sauria)
  • 2.1.1 družina (familia): slepci (Anguidae)
  • 2.1.2. družina (familia): kuščarice (Lacertidae)
  • 2.2. podred (subordo): kače (Ophida)
  • 2.2.1. družina (familia): goži (Colubridae)
  • 2.2.2. družina (familia): gadi (Viperidae)

 

Dinozavri so plazilci

Plazilci so se razvili v karbonu (paleozoik) pred 320 – 310 milijoni let. V juri (mezozoik) so bili plazilci (dinozavri) najštevilčnejši organizmi na Zemlji. Večina plazilcev je izumrla pred približno 65 milijoni let. Danes na svetu živi več kot 8000 vrst plazilcev.

Plazilci so vretenčarji

Skelet kače sestavljajo številna vretenca in rebra, okostje glave je prilagojeno za goltanje plena. Pri kačah in nekaterih kuščarjih (slepci) so noge zakrnele. Želve in večina kuščarjev (razen slepcev) imajo 4 okončine, ki so nameščene bočno in se zato težko dvignejo od tal; se bolj plazijo, z nogami pa se odrivajo.

Kače in kuščarji imajo notranji skelet. Želve imajo notranji in zunanji skelet. Notranji skelet sestavljajo: lobanja, vretenca, okolčje, noge in kosti prvih okončin. Kosti reber pa so zraščene in preobražene v zunanji skelet (oklep), ki je pokrit z luskami.

Vsi plazilci, razen želv, imajo zobe

Vse vrste plazilcev, ki živijo v Sloveniji, so plenilci. V ustih imajo ostre zobe (razen želv, ki imajo roževinasto čeljust), s katerimi zagrabijo plen, vendar ga ne prežvečijo, ampak pogoltnejo. Črevo se konča s kloako (stokom), v katero se izlivajo tudi spolne žleze in izločki ledvic (večinoma sečna kislina).

V Sloveniji živijo tri vrste strupenih kač, vse iz družine gadov: navadni gad (Vipera berus), laški gad (Vipera aspis) in modras (Vipera ammodytes). Njihovo telo je čokato, rep pa ožji in kratek. Imajo pokončno zenico in bolj ali manj trikotno glavo. V zgornji čeljusti imajo dva zoba strupnika; z njima predrejo kožo in izbrizgajo strup. Strup odraslemu zdravemu človeku ni nevaren, razen če ga kača ugrizne v bližino glave. V primeru ugriza strupenjače je treba poiskati medicinsko pomoč. Protistrupa navadno ne dajejo več, osebo le obdržijo na opazovanju. Navadnega gada zaradi cikcakastega vzorca in včasih podobne obarvanosti lahko zamenjamo z nestrupeno kačo smokuljo (Coronella austriaca). Kače se v nevarnost raje skrijejo in ne napadajo ali celo skačejo. Kadar se ne morejo umakniti, svarilno dvignejo zgornji del trupa in sikajo, lahko se branijo tudi z ugrizom.

Kače svojo kožo slečejo v enem kosu

Telo plazilcev pokriva koža z luskami (kače, kuščarji) ali ploščami (želve), ki zmanjšujejo izhlapevanje vode iz telesa. Povrhnjica kože se stalno obnavlja, zato se plazilci levijo.

Razmnoževanje plazilcev

Za plazilce je značilna notranja oploditev. Samci želv in krokodilov imajo penis, samci luskarjev (kače in kuščarice) pa par hemipenisov. Med združitvijo (kopulacijo) se penis oz. hemipenis izviha iz telesa in samci izbrizgajo spermo v kloako samice. Večina plazilcev je jajcerodnih (ležejo jajca), poznamo pa tudi živorodne (ovoviviparne), npr. živorodna kuščarica in gadi.

Plazilci slišijo

Čutila plazilcev so dobro razvita. Zelo pomembne so oči, tudi voh in sluh. Pri kačah bobnič in srednje uho manjkata. Slišijo s pomočjo tresljajev podlage. Tresenje podlage se prenese po telesu na notranje uho. Želve in kuščarice slišijo prek bobniča (okrogla opna na glavi). Zvok se prek bobniča prenese na srednje uho in naprej v notranje uho. Kače in kuščarji za voh poleg nosu uporabljajo tudi jezik, s katerim prenesejo snovi iz okolja v jacobsonov organ na ustnem nebu.

Plazilci so ogroženi, zato jih varujmo

Večina plazilcev je plenilcev, ki uravnavajo številčnost drugih organizmov. Prehranjujejo se s sesalci, dvoživkami in žuželkami, zato so pomemben člen v naravi. Ogroža jih predvsem pobijanje in uničevanje njihovega življenjskega prostora. Plazilci so ogroženi in zato zakonsko zavarovani. Prepovedano jih je ubijati, zastrupljati, uničevati njihova bivališča (Uredba o prosto živečih živalskih vrstah, Ur. l. 46/2004; Rdeči seznam ogroženih vrst plazilcev, Ur. l. RS 82/2002).

Pomembno je tudi, da v naravo ne spuščamo tujerodnih vrst živali. Tujerodna invazivna vrsta želve rdečevratke (Trachemys scriptaelegans), ki je pogosta terarijska vrsta, odžira hrano in prostor naši domorodni želvi močvirski sklednici (Emys orbicularis), zato terarijskih živali nikoli ne smemo spuščati v naravo.

Zanimivosti:

  1. Najstarejši primerek plazilca v študijski zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije je belouška (Natrix natrix) z Nanosa, ki datira v leto 1899.
  2. Avtotomija
    Nekateri kuščarji lahko odvržejo rep (avtotomija) in s tem zamotijo napadalca, da lahko pobegnejo pred njim. Odvrženi rep se še nekaj časa premika. Kuščarji to lahko naredijo s posebnimi mišicami, ki rep stisnejo in se odščipne/odpade, mišice pa rano zaprejo. Na mestu starega zraste nov rep, ki je videti nekoliko drugače. Kadar se kuščarju rep ne odščipne popolnoma in mu zraste še nov rep, ima dva repa oz. tako imenovani razcepljeni rep.
  3. Epibionti – slepi potniki na želvjem oklepu
    Na oklepu ali drugem delu telesa morskih želv velikokrat lahko opazimo pritrjene rake vitičnjake. Epibionti so organizmi, ki so pritrjeni na površini drugega organizma in za gostitelja navadno niso nevarni. Če se namnožijo prekomerno, so za želvo lahko nevarni. Kot zanimivost: z raziskovanjem in preučevanjem rakov vitičnjakov se je ukvarjal tudi naravoslovec Charles Darwin, ki je nekaj vrst tudi znanstveno opisal, npr. Balanus amphitrite (Darwin, 1854)
  4. Dvoglava smokulja (Coronella austriaca)
    Večglavost ali policefalija je redka nepravilnost, ko ima osebek namesto ene glave dve ali več glav in en trup. Izraz izhaja iz grške besede poly – veliko in latinske besede kephalé – glava. Kadar ima osebek dve glavi, govorimo o bicefaliji ali dicefaliji. Med živalmi so najpogostejše dvoglave kače in želve, znane pa so tudi dvoglave krave, mačke, prašiči, ovce…

Žival z dvema glavama ima največkrat tudi dvoje možganov, torej vsaka glava deluje samostojno in pošilja ukaze v skupno telo. Take živali so manj spretne pri gibanju, slabše pri lovu in prehranjevanju. Zato živali z dvema glavama v naravi ne živijo dolgo.

Prisluhni zvočni predstavitvi zbirke plazilcev v Prirodoslovnem muzeju:

Literatura:

  • Tome Staša, 2002. Kače: zakaj se jih bojimo !?!
  • Tome Staša, 1999. Razred: plazilci, Reptilia. V: Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije, ur. Kryštufek Boris in Janžekovič Franc. Ljubljana, DZS: 284 – 305 Tome Staša, 2003. Plazilci (Reptilia). V: Živalstvo Slovenije, ur. Sket Boris in drugi. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije:512 – 518
  • Mršić Narcis, 1997. Plazilci (Reptilia) Slovenije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  • De Luca Nina, 1989: Taxonomic and Biogeographic Characteristics of Horvath’s Rock Lizard (Lacerta horvathi Mehely, 1904, Lacertidae, Reptilia) in Yugoslavia = Taksonomske in biogeografske značilnosti velebitske kuščarice (Lacerta horvathi Mehely, 1904, Lacertidae, Reptilia) v Jugoslaviji.- Scopolia 18: 1-48. Naredi link
  • Tovornik Danica, Brelih Savo, 1980: Iksodidni klopi, paraziti kuščaric (Lacertidae) v kraških in drugih predelih Jugoslavije = Ixodid Ticks, the Parasites of Lizards (Lacertidae ) in the Karst and Other Districts of Yugoslavia.- Scopolia 3: 1-21.
  • Džukić Georg., 1987: Taxonomical and Biogeographical Characteristics of the Slow-Worm (Anguis fragilis Linnaeus 1758) in Yugoslavia and on the Balkan Peninsula = Taksonomske in biogeografske značilnosti slepca (Anguis fragilis Linnaeus 1758) v Jugoslaviji in na Balkanskem polotoku.- Scopolia 12: 1-47.
Skip to content