Odrasle dvoživke so plenilci

Prehranjujejo se z žuželkami, polži, pajki, deževniki… V zgornji čeljusti imajo pecljate zobe, ki pa so zelo krhki, zato plen pojejo v enem kosu. Nekatere žabe imajo iztegljiv lepljiv jezik, s katerim lovijo plen. Črevo se konča s kloako (stokom), vanjo se izlivajo tudi spolne žleze in izločki ledvic (večinoma sečna kislina). Ličinke dvoživk imajo na zgornji in spodnji ustni majhne zobce. Prehranjujejo se z algami in odmrlim organskim materialom.

Dvoživke požirajo z očmi

Dvoživke, razen močerila, imajo zelo dobro razvit vid. Z njimi si pomagajo tudi pri požiranju, zato pri tem oči pomaknejo navzdol in zaprejo ter tako potisnejo hrano v želodec. Razvit imajo tudi voh in sluh. Brezrepe dvoživke imajo na glavi viden bobnič, repate dvoživke pa zunanjega ušesa nimajo.

Žabji ljubezenski objem

Oploditev je pri žabah zunanja, pri dvoživkah z repom pa notranja. Žabji samec se oprime samice (amplexsus), in ko ta izloča jajčeca, jih samec sproti oplaja. Pri repatih dvoživkah v snubitvenem plesu samec izpusti spermatofor (želatinasta kapsula s spremo) samici v kloako, tako da oploditev poteka znotraj telesa. Samice pupkov izležejo oplojena jajca in jih posamič zavijejo v vodne rastline. Močeradi so živorodni – jajca se razvijajo v telesu samice, nato se izležejo živi mladiči (živorodnost ali viviparija).

Jajca dvoživk imajo želatinast ovoj in jih odlagajo v vodo – posamič, v kepah, kepicah, vrvicah ali trakovih. Vrsto tako lahko prepoznamo tudi po obliki mresta.

Žabe se predvsem v času parjenja oglašajo. Razlikovati žabe po njihovem regljanju se lahko naučite s pomočjo glasbene zgoščenke Slovenske žabe

Pri navadnem močeradu (Salamandra salamandra) se jajčeca razvijejo v telesu do stadija ličinke, ki jih samica izvali v vodi. Ličinke v vodi dihajo s škrgami in se postopoma preobrazijo v odrasle dvoživke. Tudi pri planinskem močeradu (Salamandra atra) se jajčeca razvijejo v telesu samice, vendar se mladiči skotijo, ko je preobrazba že končana.

Varstvo dvoživk

Dvoživke v naravi uravnavajo številčnost žuželk, polžev, pajkov, deževnikov, saj se z njimi prehranjujejo. Tisti, ki radi vrtnarijo sonaravno, so veseli krastače na svojem vrtu.

Dvoživke ogrožajo predvsem uničevanje njihovih bivališč (izsuševanje in zasipavanje mokrišč), onesnaževanje voda in uporaba kemičnih snovi (npr. pesticidov), podnebne spremembe ter prekinjanje selitvenih poti s cestami (povozi dvoživk). Ker so ogrožene, so zavarovane. Prepovedano jih je ubijati, zastrupljati, uničevati njihova bivališča (Uredba o prosto živečih živalskih vrstah, Ur. l. 46/2004; Rdeči seznam ogroženih vrst plazilcev, Ur. l. RS 82/2002).

Nedavno so strokovnjaki v Evropi in po svetu zaznali problem izumiranja dvoživk zaradi virusne bolezni, ki jo povzročajo ranavirusi, in zaradi glivične bolezni, ki se imenuje chytridiomikoza. Chytridiomikoza je bolezen, ki jo povzroča vrsta glive Batrachochytrium dendrobatidis iz skupine Chytridiomycota. Zaradi te glive populacije dvoživk na svetu močno upadajo. Gliva pri odraslih dvoživkah (Anura in Caudata) napade keratinsko plast kože, pri paglavcih (Anura) ustne dele (Garner et al., 2005). Gliva je vzrok za smrt in upad populacij dvoživk v Španiji, Nemčiji, Avstraliji, Novi Zelandiji, ZDA, Srednji Ameriki, Južni Ameriki (Hyatt et al., 2007), osebke s to boleznijo pa so potrdili tudi na Portugalskem, v Veliki Britaniji, Italiji in Švici (Garner et al., 2005). Ranavirusi (družina Iridoviridae, rod Ranavirus) so skupina virusov, ki okužijo ribe, dvoživke in plazilce. Najpogostejši simptom za okužbo dvoživk z ranavirusom je večje število mrtvih osebkov v kratkem času. Znaki okužbe so lahko rdeča koža (podkožne krvavitve), nekroza okončin, letargičnost, ni pa nujno, da se ti znaki izrazijo. Virus povzroča visoko smrtnost med dvoživkami. Bolezen se najpogosteje razvije poleti, saj je virus najbolj virulenten pri temperaturi nad 25 °C.