Zanimivosti iz sveta žuželk

Ilovični čmrlji (Bombus argillaceus) so med čmrlji posebni po tem, da se njihova matica tudi po barvi, ne le po večji velikosti loči od delavk. Medtem ko imajo delavke in samci rumeno progo in belo obarvano konico na zadku, je zadek matic povsem črn. Vrsto je I. A. Scopoli opisal po primerkih iz naših krajev in na Krasu je bila vrsta vedno med najpogostejšimi čmrlji. 

Drugod v državi je med redkejšimi, saj je toploljubna sredozemska vrsta. V letu 2016 smo ilovične čmrlje pogrešali, skoraj povsod so izginili. Sam sem na Krasu in pri izviru Krke videl le dve matici, obe pa sta imeli belo konico zadka, kar je značilnost delavk. Tudi po velikosti sta bili manjši od značilne matice s črnim zadkom, ki lahko meri več kot 2 cm. Manjša velikost je najverjetneje posledica pomanjkanja hrane poleti, ko ti čmrlji redijo nov rod spolnih osebkov. Pomanjkanje hrane zaradi neugodnih vremenskih razmer ali spreminjanja okolja, ki ga povzroča človek, je med najpomembnejšimi vzroki za izginjanje divjih čebel, ki zavzema že katastrofične razsežnosti.

Poletna Ljubljana z zvočno kuliso že malo spominja na sredozemsko obmorsko mesto. Na modrem nebu jadrajo in se derejo rumenonogi galebi (Larus michahellis), ki gnezdijo na ravnih s prodom pokritih strehah, v parkih pa žagajo jesenovi škržadi (Cicada orni).

Odrasli jesenovi škržadi živijo slaba dva tedna in samci ves čas neumorno pojejo, da privabijo samice. Oplojene samice odložijo jajčeca v zelnate rastline in izležene ličinke popadajo na tla ter se zakopljejo v prst, kjer sesajo koreninske sokove. Po dveh do treh letih podzemnega razvoja se v juliju ponovno izležejo odrasli škržadi.

Jesenovi škržadi so v Ljubljano verjetno pripotovali pred dobrim desetletjem z železniškim tovorom, saj smo prvega poslušali na Vojkovi ulici ob tovornem delu ljubljanske železniške postaje. Od tedaj dalje njihova populacija iz leta v leto raste, zniža pa se samo ob res hudih zimah, ko tla globoko zamrznejo in pomorijo ličinke.

Poslušajte, kako se oglaša!

Dalmatinski škrlatnik (Purpuricenus dalmatinus) je hrošč, ki ga uvrščamo v družino kozličkov (Cerambycidae). Razširjen je od jugozahodne Slovenije do Egejskega morja. V Sloveniji je bil znan le iz Vipavske doline in danes nas na nekdanjo populacijo opominjata le še dobrih 100 let stara primerka iz Bianchijeve zbirke.

Anton Karl Vincenc Bianchi (1858-1933) je služboval kot uradnik v takratni ajdovski posojilnici in je v 19. stoletju opravil osrednje raziskave hroščev Vipavske doline. Bianchijeva zbirka hroščev je izjemno dragocen dokument o nekdanji favni hroščev Vipavske doline.

Zbirka je v Prirodoslovni muzej Slovenije verjetno prišla leta 1946. Ker je bila shranjena v velikih dvodelnih škatlah s šoto za podlago, ni bila varna pred škodljivci. Zato se je takratni kustos Alfonz Gspan odločil, da osebke preloži v druge zbirke hroščev (v svojo, ki je bila takrat že muzejska, v Stussinerjevo in Staudacherjevo). Po letu 1982 je Savo Brelih ustvaril Osrednjo zbirko hroščev Slovenije in je vse Bianchijeve hrošče, zbrane na ozemlju Slovenije, ponovno prepariral in detererminiral ter shranil v tej zbirki.

Za zgodovino naše entomologije in naravoslovja je bilo posebnega pomena odkritje prvega jamskega hrošča. To je bila tudi prva opisana jamska žuželka nasploh. Do tedaj niso vedeli, da žuželke sploh lahko živijo v jamah. 

Leta 1831 ga je v Postojnski jami našel pomožni svetilničar Luka Čeč. Odstopil ga je grofu Francu Hohenwartu, ki ga je prepustil v strokovno obdelavo Ferdinandu J. Schmidtu. Schmidt ga je leta 1832 v Illyrisches Blatt opisal kot nov rod in novo vrsto – Leptodirus hochenwartii, s »kranjskim« imenom drobnovratnik.

Ker je bil prvi primerek drobnovratnika poškodovan, je Schmidt za novo živalco obljubil 25 goldinarjev. Vabljiva nagrada ni bila nikoli izplačana. Drugi primerek je našel 16 let pozneje na istem kraju Schmidt sam. Ko je iskal redkega hrošča, je Schmidt v Postojnski in sosednjih jamah odkril celo vrsto različnih neznanih jamskih živali. Nepričakovane najdbe so po svetu zbudile veliko zanimanje in privabile na Kranjsko mnoge tuje raziskovalce. Začela se je nova smer v biologiji; kasneje so jo poimenovali speleobiologija.

Jelenovo muho kožuharico (Lipoptena cervi) imenujejo tudi jelenova uš. Slednje ime ni najbolj posrečeno, saj je ne uvrščamo v red živalskih uši (Phthiraptera), pač pa v red dvokrilcev (Diptera), v družino muh kožuharic (Hippoboscidae). 

Jelenova muha kožuharica je zunanji zajedavec na jelenjadi in srnjadi, na kateri sesajo kri tako samci kot samice. Posamezno hranjenje traja 15–25 minut, po vsakem pa se v samici začne razvijati ličinka. Ti zajedavci se razmnožujejo s tako imenovano adenotrofno viviparijo. Ličinka namreč celoten razvoj s tremi stopnjami opravi v maternici podobnem jajcevodu samice, kjer se prehranjuje z izločki žlez. Hranilne izločke deloma skladišči v prebavilu in porablja šele med preobrazbo v bubi. Do odlaganja ličink pride tik pred zabubljenjem. V zelo kratkem času se ličinka preobrazi v sodčkasto bubo, imenovano puparion, ki postopno počrni. Puparioni so ovalne oblike in z gostitelja padejo na tla v listni opad. Iz pupariona se izleže odrasla krilata muha, ki leta naokoli in išče gostitelja za prvi obrok krvi, pri čemer jo privlači toplota in vonj kožnih izločkov. Ko ga najde, se krila odlomijo, da je ne ovirajo pri premikanju skozi dlako, in tako ostane do konca življenja vezana na isti osebek gostitelja.

V Zbirki zunanjih zajedavcev Prirodoslovnega muzeja Slovenije lahko vidimo, da sta glavna gostitelja jelen in srna. Predvsem v jesenskem času pa nemalokrat prileti tudi na človeka ter druge sesalčje in ptičje vrste. Ker se ji ob toplotnem dražljaju nemudoma odlomijo krila, je prepozno, ko spozna, da gostitelj ni pravi. Še bolj usodno pa je, kadar pomotoma pristane na toplem pokrovu avtomobilskega motorja, kar je tudi dokumentirano v zbirki.

Mravljinčarski skakač (Myrmarachne formicaria), do 6 mm velik pajek, je pravi mojster mimikrije. S svojo rjavo črno obarvanostjo telesa, daje vtis členjenega telesa kot pri mravljah. S prvim parom nog miglja kot mravlje s tipalnicami. Samci imajo na sprednjem delu telesa močno podaljšane helicere, ki predstavljajo kar polovico dolžine glavoprsja. Takšna mimikrija jim pomaga pri lovljenju svojega plena, mravelj.

Nemalo smo bili presenečeni, ko smo odvili malo čokoladico in so iz nje bliskovito poskakali trije okrog 3 mm veliki podolgovati in ploščati hrošči. Sledi hranjena so bile samo v čokoladnem prelivu, v belem polnilu pa ne. Bili so sloki žitarji (Oryzaephilus surinamensis), ki so med najpogostejšimi škodljivci na uskladiščenem zrnju, kjer se pregrizejo v zrno in se hranijo s kalčki. Na ta način zmanjšujejo kaljivost semen. Odrasli ne letijo in je za njihovo razširjenost po celem planetu zaslužen izključno človek.

Welensov hrastov kozliček (Cerambyx welensii) je hrošč, ki ga uvrščamo v družino kozličkov (Cerambycidae). Razširjen je v državah severnega Sredozemlja od Pirenejskega polotoka in jugozahodne Francije do Črnega in Egejskega morja. Na severu seže do Madžarske in Slovaške. V Aziji je živi v južni Turčiji, Libanonu, Izraelu in Jordaniji. V Sloveniji je bil najden le v Vipavski dolini, na to populacijo pa nas danes opominjata le še dobrih 100 let stara primerka shranjena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Anton Karl Vincenc Bianchi (1858-1933) je služboval kot uradnik v takratni ajdovski posojilnici. V 19. stoletju je opravil obsežne raziskave hroščev Vipavske doline. Njegova zbirka hroščev je izjemno dragocen dokument o nekdanji favni hroščev Vipavske doline in priča o okoljskih spremembah v preteklem stoletju.

Zbirka je v Prirodoslovni muzej Slovenije verjetno prišla leta 1946. Ker je bila shranjena v velikih dvodelnih škatlah s šotno podlago, ni bila varna pred škodljivci. Zato se je takratni kustos Alfonz Gspan odločil, da osebke preloži in vključi v zbirko hroščev, ki je nastala z združitvijo zbirk različnih entomologov (Gspana, Stussinerja in Staudacherja). Po letu 1982 je Savo Brelih vse Bianchijeve hrošče, zbrane na ozemlju Slovenije, restavriral, ponovno določil in uvrstil v Osrednjo zbirko hroščev Slovenije.

Zlate ose (Chrysididae) so zaradi značilnih svetlečih strukturnih barv, od modre in zelene do rdeče, bakrene in zlate, med najlepšimi kožekrilci. Barvni učinki nastajajo ob odboju in interferenci svetlobe na večplastnem hitinskem skeletu žuželk. Njihove ličinke so večinoma zajedavci v gnezdih drugih želatih kožekrilcev. Zlate ose najpogosteje najdemo na krajih, kjer gnezdijo njihovi gostitelji. To je lahko star odmrl les ali tla, v katerih so gnezdilni rovi gostiteljskih vrst. Populacije zlatih os so odvisne od številčnosti in stalnosti populacij njihovih gostiteljev, ti pa v zadnjih desetletjih pospešeno izginjajo iz naše narave. Vedno manj je namreč cvetočih travnikov, ki se bodisi zaraščajo z gozdom, bodisi intenzivno obdelujejo ali urbanizirajo. Ose in čebele s tem izgubljajo vire hrane, težje pa najdejo tudi primerne kraje za gnezdenje. Muzejske zbirke so dragoceni vir podatkov o favni, ki izginja.

Pozimi nas komarji ne pikajo in jih tudi ne opazimo v naravi in domačem okolju. Kje se potem komarji skrivajo pozimi oziroma kako prezimujejo? Nekatere vrste prezimujejo kot odrasli osebki v duplih, jamah, skalnih razpokah, ipd., pa tudi v človeških stavbah, kot so kleti, podstrešja, hlevi, gospodarska poslopja, rastlinjaki, vrtne lope, ipd. Preostale vrste pa v naši klimi prezimujejo kot jajčeca, ki so jih samice jeseni odložile v bližino vode in čakajo na ugodne spomladanske temperature in prvi obilnejši spomladanski dež, da se izležejo v novo generacijo ličink. Komarji so žuželke s popolno preobrazbo. Samice odložijo jajčeca na rob vodne površine ali v vodo. Iz njih se razvijejo jačeca in po treh levitvah se odrasle ličinke zabubijo. Iz bube se na vodni površini izežejo odrasli komarji, samci in samice. V Sloveniji smo do sedaj našli 37 vrst komarjev.

Več fotografij najdete v Podatkovni zbirki fotografij nevretenčarjev.

Orientalski sršen (Vespa orientalis) je doma na vzhodu Sredozemlja, jugozahodu Azije in severovzhodu Afrike. Ovito papirnato gnezdo zgradi v podzemnih votlinah ali v vdolbinah nad tlemi. Leta 2018 so dejavno gnezdo orientalskega sršena prvič v naši bližini našli v zidu blizu pristanišča v Trstu. Verjetno so jo tja nenamerno zanesli z ladijskim transportom. Prilagodila se je mestnemu okolju, ki je olajšalo njeno preživetje veliko severneje od njenega naravnega območja razširjenosti. Leta 2019 je bila vrsta v mestu že zelo razširjena. Zato smo pričakovali tudi odkritje v Sloveniji ni bilo presenetljivo. Septembra leta 2019 je nek čebelar Dragan Stupar pri svojih panjih v Ankaranu našel prvi osebek na našem ozemlju. Po posredovanju Nacionalnega veterinarskega inštituta in Nacionalnega inštituta za biologijo ga danes hranimo v zbirki kožekrilcev Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Na sprehodu ob Koseškem bajerju sem našel pisano frnikolo, s črtastim opečnato-rumenkastim vzorcem. Takoj, ko sem jo pobral, sem videl, da ni steklena in še bolj čudno, priraščena je bila na suh hrastov list.

Take tvorbe na različnih delih rastlin imenujemo šiške in jih povzročajo predstavniki iz različnih živalskih skupin, ki izločajo snovi podobne rastlinskim hormonom, ki povzročijo usmerjeno rast rastlinskega tkiva. Služijo za zavetje in hrano razvijajočim se ličinkam in bubam. V tem primeru je to osica šiškarica (Hymenoptera: Cynipidae), ki  je po vzorcu na šiški dobila slovensko ime progasta šiškarica (Cynips longiventris). V šiški je ličinka, ki zaključuje razvoj in se bo kamlu zabubila in spomladi izlegla kot odrasla žuželka.

Več o njenem zelo zapletenem razvoju z menjavanjem spolne in nespolne generacije ter njihovih šiškah in še več slikovnega gradiva najdete v Podatkovni zbirki fotografij nevretenčarjev.