V srednjem miocenu, pred približno 11 milijoni let, natančneje v obdobju, ki ga imenujemo sarmatij, se je na območju današnjega Tunjiškega gričevja odložilo zanimivo zaporedje drobnozrnatih sedimentov (danes so to plasti sivega meljevca in laporovca), v katerem se je poleg številnih polžev in školjk ohranila nenavadna in čudovita združba fosilov, ki je ne najdemo nikjer drugje na svetu. Karakteristični fosili teh plasti so iztrebki (koproliti), po katerih smo te plasti poimenovali »koprolitni horizont«. Vendar so te plasti imenitne predvsem zaradi številnih žuželk, rastlinskih ostankov morskih in kopenskih rastlin, najdemo pa lahko tudi številne ribe, dolge celo do več deset centimetrov. Najpomembnejši so ostanki morskih konjičkov, ki kot najstarejši fosili te skupine rib na zemlji sodijo ne samo v slovensko, temveč tudi v svetovno naravno dediščino. Morski konjički iz koprolitnega horizonta so s svojimi 11 milijoni let starosti za približno 6 milijonov let starejši od doslej najstarejših dokumentiranih fosilnih morskih konjičkov iz Italije.  Fosili iz plasti koprolitnega horizonta so večinoma majhni, s prostim očesom komaj vidni, toda nekatere najdbe so kljub temu čudovite. Ohranjene so celo najmanjše podrobnosti, kot so naprimer oči, različne dlačice, trni, žuželčja žela in legla ter barva kože pri ribah. Celo mehkotelesni organizmi, kot so meduze, so se ohranili v teh plasteh.