Geologija je ena od temeljnih znanosti o trdnih, tekočih in plinastih snoveh, ki sestavljajo planet Zemljo. Preučuje sestavo, zgradbo, fizikalne in kemijske lastnosti Zemlje ter razvoj njenih različnih delov, ki se nenehno premikajo in spreminjajo.
Geologija je tudi vsakodnevno uporabna veda, saj geologi odkrivajo in raziskujejo nahajališča kovinskih in nekovinskih mineralnih snovi, fosilnih trdnih in tekočih energetskih virov, z razlago vzrokov nastanka in poteka lahko napovedujejo nekatere naravne procese, ki ogrožajo človeka, njegovo imetje in okolje – to je takoimenovani geohazard. Na osnovi inženirskih geoloških znanj lahko gradbeniki gradijo potresno varnejše zgradbe.
Geološko poznavanje in razumevanje paleoklimatskih in drugih dosedanjih sprememb v okolju omogoča vedno boljše napovedovanje vremenskih sprememb in geoloških dogodkov, na primer plazov, potresov ali cunamijev. Ta vprašanja postajajo vprašanja človekovega preživetja na tem planetu.
Čeprav je predmet raziskovanja večinoma neživa narava Zemlje, je bil v preteklih stoletjih v okviru geologije preučen tudi nastanek in razvoj življenja in s fosili dokazana evolucija.
Površje našega planeta ustvarjajo sile iz Zemljinih globin ter moč Sonca, gravitacije in vode. Raznolikost geoloških okolij, geodiverziteta, pa daje osnovo biodiverziteti.
Geologija je torej veda o našem življenjskem prostoru, o našem planetu – nekoliko večjem, čeprav zelo občutljivem začasnem vesoljskem zavetišču brez lastnega pogona, ki ga vodi le gravitacija Sonca.
Minerali
Minerali imajo večinoma kristalno zgradbo in zato so minerali hkrati kristali. Kristali kažejo simetrijo tudi navzven, ker se atomi ali molekule v notranjosti urejajo simetrijsko. Tako pogosto govorimo o kristalih, kadar so minerali omejeni z bolj ali manj ravnimi ploskvami, ki jih lahko občudujemo s prostim očesom. Seveda so tudi v svetu kristalov oziroma mineralov izjeme. To so minerali, ki nimajo kristalne zgradbe. Imenujemo jih amorfni minerali, na primer opal in vulkansko steklo ali obsidian. Posebej ločimo še mineraloide, kot sta na primer kopal in jantar. Danes poznamo že več kot 4.000 različnih naravnih mineralov. Med seboj se ločijo po edinstveni kristalni zgradbi, ki jo določa razporeditev prvin v kristalni rešetki, in po kemijski sestavi.
Kristali nastajajo pri procesih kristalizacije v naravnih okoljih. Velika večina teh procesov je očem skrita, saj se dogajajo globoko pod površjem Zemlje ali pa so dolgo trajajoči tako, da jim težko sledimo. Kristalizacija v raztopinah ali talinah se začne z nastankom kristalizacijskih klic ali kristalizacijskih jeder. Okoli njih začne kristal rasti tako, da se prvine osnovne celice kristala ponavljajo oziroma nadgrajujejo v vseh treh smereh prostora. Ključni za nastanek kristalov so razpoložljivost kemijskih prvin, ustrezna temperatura in pritisk, prostor, čas, pa tudi pH in Eh okolja. Zaradi različne kemične sestave in kristalne zgradbe imajo minerali in iz njih grajene kamnine različne lastnosti.
Naši predniki so že kmalu spoznali, da so nekateri minerali tudi zelo lepi, lepši od drugih. Znane so številne arheološke najdbe, tudi na Slovenskem, ki pričajo o tem, da so bili minerali in kamnine zelo priljubljeni, spoštovani in cenjeni kot estetski predmeti. To so dragulji, to je svet plemenitih kamnov. Še dandanes so dragulji zelo osebni, čustveni in čutni simbol, ali pa so odraz in simbol bogastva in moči. Naravni kamen je od nekdaj najžlahtejši in tudi najbolj trajen naravni material, kar nam kažejo arheološke najdbe in najpomembnejša umetniška dela. Tako dragi kamni za okras kot kamnine za stavbarstvo so najbolj cenjeni materiali med umetniki in obrtniki.
Kamnine
Zemlja je živ dinamičen planet. Za razliko od naše Lune, lahko na Zemlji stalno opazujemo, kako se Svet spreminja. Kako nekatere kamnine nastajajo, na primer ob vulkanskih izbruhih, ali pa kako jih uničuje preperevanje in zaradi erozije ponovno prehajajo v druge oblike. Glavni motor vseh dogajanj okoli kroženja kamnin na Zemlji, je skrit v globinah našega planeta. Če bi Zemljo prerezali, bi videli lupinasto zgradbo z jedrom, plaščem in skorjo. Jedro je nastalo zelo zgodaj po oblikovanju našega planeta s tem, da so se ločili kovinski, pretežno železovo nikljevi minerali od silikatnih, ki so v glavnem v plašču in skorji.
Procesi v notranjosti Zemlje in na njenem površju povzročajo nenehno nastajanje in spreminjanje kamnin, ki krožijo v tako imenovanem kamninskem krogu. Ob ohlajanju magme v Zemljinih globinah nastajajo globočnine. Okolne kamnine se zaradi povišane temperature spremenijo v kontaktno metamorfne kamnine. Zaradi konvekcijskih tokov magma iz Zemljinih globin prodira proti površju v coni razpiranja, kar povzroči razpad celinske skorje. Podmorski izlivi bazaltne lave v conah razpiranja ustvarjajo vedno novo oceansko skorjo. Raztaljena magma se ob vulkanskih izbruhih izliva na površino še v vulkanih vročih točk, ki tvorijo vulkane otočnih vulkanskih lokov ter v vulkanih nad subdukcijskimi conami, kjer se oceanska skorja podriva pod celinsko. Ob teh conah podrivanja in ob koliziji dveh celinskih plošč nastajajo visoka gorstva. S transportom, z usedanjem in strjevanjem njihovih preperelih ostankov nastajajo klastične sedimentne kamnine. Sedimenti lahko nastajajo tudi kot posledica kemičnega izločanja ali z izločanjem morskih organizmov (koralni grebeni ipd). Kadar se ob trku tektonskih plošč premaknejo v nižje plasti Zemlje, se pod vplivom povišanega pritiska in temperature spremenijo v metamorfne kamnine. Če potonejo še globlje v Zemljino notranjost se ponovno stalijo in iz njih nastane nova generacija magmatskih kamnin. V redkih primerih lahko poseben tip vulkana iz Zemljinih globin na površino prinese predornino z diamanti. Padci meteoritov, ki ustvarijo značilne kraterje, pa so vir kamnin iz vesolja.
Živo srebro
Naše največje nahajališče živega srebra je v Idriji. Odkrili so ga pred več kot 500 leti. Najprej so kopali in iskali kapljice samorodnega živega srebra. Kaj kmalu pa so našli tudi rudo – mineral cinabarit. Iz njega so pridobili živo srebro tako, da so kar sredi gozdov naredili posebne kope v katere so izmenjujoče naložili rudo in les.
Ni vse zlato, kar se sveti
Pirit je eden najbolj pogostih sulfidnih mineralov. Ima značilen kovinski sijaj in je običajno kovinsko rumen oziroma zlat. Nastaja v zelo širokem razponu temperature in pritiska.
Kristali in vino
Minerali so trdne snovi z značilno kemijsko sestavo in notranjo strukturo. V naravi nastajajo globoko v Zemljini notranjosti z izločanjem iz taline (diamanti), s kristalizacijo iz hidrotermalnih raztopin (kremen, glinenci idr.) ali pa neposredno iz plinov ob ognjenikih (samorodno žveplo).
Eklogit – poseben dragulj s Pohorja
Eklogit je očem zelo privlačna visoko metamorfna kamnina zgrajena predvsem iz dveh mineralov: zeleno obarvanega omfacita in rdečega granata. V omembe vrednih količinah se v eklogitih pogosto pojavljajo še minerali disten (kianit), zoisit in korund.
Rudno bogastvo v Sloveniji
Burni dogodki v geološki preteklosti slovenskega prostora so povzročili nastanek številnih mineralov. Nastali so tako v sedimentacijskih okoljih kot pri procesih, povezanih z magmatizmom, s hidrotermalnimi raztopinami ali pa so nastali preprosto pri preobrazbi kamnin.
Kalcit Slovenije
Kalcit CaCO3 je nedvomno najbolj pogost mineral na površju Slovenije. Gradi kamnine kot so apnenec, marmor, lehnjak, tvori enkratne kapniške tvorbe ali pa ga občudujemo v bolj ali manj popolnih kristalih.
Minerali Litijskega rudnika Sitarjevec
Litijski rudnik svinca in cinka ali Sitarjevec spada med naša večja rudna nahajališča, Litija pa je bržkone najstarejše slovensko rudarsko mesto. Začetek rudarstva v litijskem območju sega že v čas Keltov, ki so tu kopali svinčevo rudo.
Mineralne zanimivosti Slovenije
Večina najdb mineralov je z ozemlja Republike Slovenije in datira v obdobje po letu 1990, ko so se nekateri slovenski zbiralci osredotočili na iskanje mineralov na domačih tleh.
Kalcit iz Peči pri Kropi na Gorenjskem
Kalcit je mineral s kemično sestavo CaCO3 (kalcijev karbonat) in je eden najbolj razširjenih mineralov na Slovenskem, saj med drugimi sestavlja kamnino apnenec, ki je pri nas najbolj razširjena kamnina.
Rudnik Remšnik: zgodovina – geologij – minerali
Rudnik pod imenom Drauwald (dravski gozd) je bil vpisan v rudarsko knjigo A pod vložno št. 2901 z dne 14.10.1850. Prvi lastniki rudnika so bili Jakob Krušnik, Karl Kranz in Johan Baumgartner.
