Leta 2018 obnovljena diorama prikazuje Ljubljansko barje na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko je nastala prvotna postavitev. Opominja nas na spreminjanje in izginjanje barja, kot so ga poznali naši predniki. Nekoč je bilo na tem območju jezero, ki se je sčasoma spremenilo v močvirje, kasneje pa v barje. Šotne plasti so bile ponekod debele celo do 9 m. Zaradi izsuševanja in gospodarskega izkoriščanja šote se je pokrajina koncem 19. stoletja povsem spremenila. Močvirje in barje je nadomestila kulturna krajina s prepletom njiv in vlažnih travnikov, razmejenih s pasovi drevja in grmovja. To je povzročilo tudi izginjanje nekaterih živalskih in rastlinskih vrst ter naseljevanje novih, ki so na dane razmere bolje prilagojene. Na plitvem jezeru so nekdaj živeli bobri in rožnati pelikani, kasneje v močvirju bobnarice, čapljice in različne race. V času, ki ga prikazuje diorama, so na vlažnih travnikih gnezdili kosci, močvirske uharice in veliki škurhi, v grmovju in drevju pa črnočeli srakoperji. Danes je intenzivno kmetijstvo z uporabo pesticidov, gnojenjem travnikom in pogostimi košnjami povzročilo, da so te vrste na robu izumrtja, nekatere, kot na primer črnočeli srakoper in močvirska uharica, pa tu ne gnezdijo več. Kljub temu na Ljubljanskem barju še živijo nekatere redke in ogrožene vrste, kot so metulj barjanski okarček, kobilica temna šaševka in rastlina močvirska logarica. Nedavna ustanovitev Krajinskega parka Ljubljansko barje daje upanje, da bomo to območje izjemne naravne in kulturne dediščine kljub vsemu ohranili tudi za bodoče rodove.
Barjanska diorama, fotografija: David Kunc
Na Ljubljanskem barju so med poljedelskimi opravili, melioracijami in načrtnimi izkopavanji našli številne subfosilne ostanke živali in rastlin, ki so v obdobju starejšega holocena živeli na tem območju. Ti ostanki navadno še niso povsem fosilizirani in so mlajši od 10.000 let. Poleg bobrovih kosti so bili najdeni tudi ostanki rib, ptic, plazilcev, volkov, lisic, vider, rjavih medvedov, goveda ter drugih živali in rastlin. Fotografija: David Kunc
Bramor živi v rovih, ki jih izkoplje pod površjem vlažnih tal. Samci privabljajo samice z glasnim zvenečim in dolgotrajnim cvrčanjem, vsak poje le eno noč. Parijo se v rovu in samec po parjenju pogine. Samica v valilni kamrici, ki jo izkoplje na koncu rova, skrbi za jajčeca in kasneje ličinke. Celotna preobrazba traja 2 do 3 leta. Fotografija: David Kunc
Hermelin prebiva v zelo raznolikih življenjskih okoljih, najdemo ga tudi na Ljubljanskem barju. Lovi večinoma voluharice in miši. Precej podoben je mali podlasici (Mustela nivalis). Od nje ga najlaže ločimo po črno obarvani zadnji tretjini repa. Številčnost hermelinov je odvisna od številčnosti njegovega plena, voluharic in miši, ki se med leti zelo spreminja. Fotografija: David Kunc
Barja prekrivajo počasi rastoči šotni mahovi. Njihovi spodnji deli ne strohnijo, pač pa zoglenijo in se spremenijo v šoto. Plasti šote se počasi, a vztrajno debelijo. Dokler imajo rastline še stik s podtalnico, je to nizko barje. Ko pa se šota zelo nakopiči, lahko rastline živijo le še od padavin, ob neznatni količini hranil. Zato tu uspevajo le vrste, ki so posebej prilagojene temu skrajnemu okolju. V preteklosti je večji del Ljubljanskega barja pokrivalo visoko barje, ki je veljalo za najjužnejše v Evropi.
Navadni trst zraste tudi do 3 m. Uspeva v močvirjih, na barjih in vlažnih travnikih, ob stoječih in počasi tekočih vodah, pa tudi v zmerno slani vodi. Iz navadnega trsta so včasih izdelovali ograje Od tod tudi rodovno ime Phragmites - grška beseda fragma pomeni ograja, stena. Fotografija: David Kunc
Vodna perunika uspeva v vodnih jarkih, močvirjih, na bregovih ribnikov in počasi tekočih voda. Tako kot vse vrste perunik je zavarovana. Slovanski narodi so perunike povezovali z bogom neba in strele Perunom, v srednjem veku pa so veljale za simbol viteštva. Fotografija: David Kunc
Listi navadne rožmarinke spominjajo na liste rožmarina. Spada v družino vresnic, za katero je značilno nujno sožitje z glivami, kjer gliva rastlino oskrbuje z mineralnimi snovmi in vodo, rastlina pa glivo s sladkorji. Fotografija: David Kunc
Steljka teh mahov je sestavljena iz živih zelenih celic, v katerih poteka fotosinteza, in iz velikih brezbarvnih mrtvih celic, v katerih se skladišči voda. Na visokih barjih najdemo več vrst šotnih mahov, ki se vertikalno razporedijo glede na vlažnostne razmere. Vse vrste so pri nas zavarovane. Fotografija: David Kunc