Alpska diorama je nastala v tridesetih letih 20. stoletja. Prenovili smo jo v letih 2018 do 2020. Originalno ozadje prikazuje pogled na Jalovec iz doline Tamar. Na ogled so številni svileni modeli gorskih rastlin, ki sta jih kmalu po nastanku diorame po naročilu izdelala člana Društva oblikovalcev Slovenije Slobodan in Stana Bogunović. Predstavljene so nekatere značilne alpske živali ter njihove prilagoditve na življenje v težkih življenjskih razmerah nad gozdno mejo.
V alpski diorami lahko opazujte življenje v Alpah nad gozdno mejo. S skale oprezata gamsa. Ti spretni plezalci se poleti zadržujejo na odprtih skalnih pobočjih visoko v gorah nad gozdno mejo, pozimi pa se spustijo proti nižinam. Pod njima lahko opazimo alpskega svizca. V Sloveniji je ta predstavnik družine veveric izumrl koncem ledene dobe. V drugi polovici 20. stoletja so ga v naše Alpe ponovno naselili iz Avstrije, Italije in Švice. V pasu ruševja in macesnovih gozdov živi ruševec. Zgodaj spomladi samci dvorijo samicam s svatbenim plesom, pri katerem razkazujejo svoj nenavaden rep, grulijo, pihajo in poskakujejo, nevpadljivo obarvane samice pa jih opazujejo s strani. Poiščite tudi ptico, ki je izrazito prilagojena na dolge zime, ko pokrajino pokriva sneg. Takrat imata oba spola belo perje, samo nekatera repna peresa so črna, nad očmi imata rdečo kožno gubo – rožo. Poleti postaneta temneje obarvana, le po perutih in trebuhu ohranita nekaj beline. Samec se od samice loči po temni progi, ki poteka od kljuna preko oči. Tudi črna obarvanost navadnega gada je prilagoditev na kratko poletje, dolge zime in nizke temperature, saj vpije več toplote.
Alpska diorama, fotografija: David Kunc
Gamsi so družabne živali, največje trope tvorijo samice z mladiči, odrasli samci se družijo med seboj. Stari samci pa so navadno samotarji. Tropom samic se samci pridružijo v času parjenja ali prska, ki poteka na začetku zime. Takrat se samci medsebojno preganjajo in spopadajo za samice. Fotografija: David Kunc
Komatar je bližnji sorodnik kosa. Spomladi se iz svojih severnoafriških prezimovališč vrne na evropska visokogorska gnezdišča. Takrat samci glasno prepevajo z vrhov smrek in macesnov, v času gnezdenja in kasneje pa se potuhnejo in jih le redko opazimo. V doline se spustijo šele jeseni, ko se v manjših jatah vračajo v severno Afriko. Fotografija: David Kunc
Samica ruševca je skrbna mati. Gnezdo zgradi v varnem zavetju rušja ali grmovja. Njena varovalna barva in varovalna barva jajc družino varujeta pred plenilci. Ko mladiči pridejo na svet, takoj zapustijo gnezdo in si sami iščejo hrano. Skupaj preživijo celo poletje, jeseni pa se družina razide. Fotografija: David Kunc
Skalnega plezalčka je sredi 18. stoletja pri nas odkril znani idrijski naravoslovec in zdravnik Joannes A. Scopoli. O tem je poročal Karlu Linnéju, pismu pa je priložil tudi prepariran primerek. Linné je bil nad pismom navdušen in je leta 1766 ptico znanstveno opisal kot Certhia muraria, gnezdečo na Kranjskem. Fotografija: David Kunc
Malo vode, nizke temperature, močan veter in UV sevanje, kratko poletje…
Rastline v gorah so večinoma nizke ali polegle, da jih ne poškoduje močan veter in rastejo v obliki blazinic, v katerih se zadrži več vlage in toplote. Njihovi listi so majhni in pokriti z dlačicami, prevlečeni z voskom ali mesnati. Z dolgimi koreninami lažje pridejo do vode in se utrdijo v podlagi. Nekatere se pričnejo razvijati že pod talečim snegom. Macesen pred zimo odvrže iglice, veje rušja pa so zelo prožne, da jih teža snega ne polomi. Rastline poleg tega pestijo še močno ultravijolično sevanje, močan veter, pomanjkanje vode in plitva tla z malo hranili. Tem težkim življenjskim pogojem se zoperstavljajo z intenzivno barvo cvetov, pritlikavo in blazinasto rastjo ter z mesnatimi ali z dlačicami poraščenimi listi.
Alpska velesa je plazeča rastlina z olesenelimi k tlom prileglimi vejicami. Oblika njenih listov spominja na majhne liste hrastov (drys grško označuje hrast), po čemer so poimenovali rod. Izraz octopetala se nanaša na njenih osem venčnih listov. Fotografija: David Kunc
Dlakavi sleč uspeva med ruševjem in v gorskih gozdovih na karbonatni podlagi. Kot ledenodobni ostanek je preživel tudi ponekod v nižjih legah. Njegovi listi so po robu dlakavi in na obeh straneh zeleni. Fotografija: David Kunc
Avrikelj ali lepi jeglič pri nas uspeva v skalnih razpokah in na kamnitih traviščih Alp in njihovega predgorja. Kot ledenodobni ostanek se je ohranil tudi ponekod v nižjih legah. Zanj so značilni mesnati in moknato poprhnjeni listi. Fotografija: David Kunc
Triglavska neboglasnica je blazinasta visokogorska sorodnica spominčic. Pri nas uspeva večinoma le na najvišjih alpskih vrhovih. V herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije hranimo herbarijsko polo Balthasarja Hacqueta iz 18. stoletja, ki je rastlino imenoval triglavska spominčica. Fotografija: David Kunc